Ne vem zakaj sem takšna?

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najprej hvala, da si napisala to sporočilo in oprsti za pozen odziv. Ni lahko ubesediti takih misli, sploh če praviš, da ti je težko govoriti o svojih čustvih. Že to, da si se oglasila, pomeni, da si naredila pomemben korak.

Kar opisuješ, da imaš ob stresu, žalosti ali nervozi močno potrebo po samopoškodovanju, je znak, da doživljaš res veliko notranje napetosti. V takih trenutkih se lahko zdi, kot da je to edini način, da bolečina ali pritisk malo popustita. Ampak to, da se tako počutiš, ne pomeni, da je to res edina rešitev. Pomeni, da tvoje telo in glava iščeta način, kako se razbremeniti.

Zelo me je nagovorilo, ko si napisala, da si osamljena, da nimaš veliko prijateljev in da te je strah, da te nekateri ne bi sprejeli. To lahko zelo boli. Občutek, da ne "pašeš" nikamor, je težek. In ko se ti vse to nabere, ni čudno, da se počutiš nemočno. Včasih je res težko najti ljudi, ki imajo podobne interese ali podobne vrednote. To ne pomeni, da jih ni, samo da jih morda še nisi srečala.

Zanima me, ali si se že kdaj o teh občutkih (vsaj malo) pogovorila s kom odraslim, ki mu zaupaš? Morda z mamo, očetom, šolsko svetovalno delavko, razredničarko? Napisala si, da imaš občutek, da te starši in brat imajo radi. To je zelo pomembno. Včasih se bojimo povedati, kaj se nam dogaja, ampak prav oni so lahko tisti, ki ti pomagajo, da ne ostaneš sama s tem.

Ko pride tista močna potreba po samopoškodovanju, je lahko koristno, da si pripraviš “načrt za nujne trenutke”. Na primer, da si rečeš: počakam 10 minut, preden karkoli naredim, da greš v drugo sobo ali na sprehod, da stisneš žogico, da nekam napišeš, kaj točno čutiš, brez olepševanja.

To niso trajne rešitve, ampak lahko pomagajo, da val napetosti malo popusti.

Prav tako ti lahko čez občutke napetosti pomaga klic na Tom telefon (116 111), ki je za otroke in mladostnike dosegljiv vsak dan med 12.00 in 20.00, kjer se lahko anonimno pogovoriš z nekom. Lahko pa pokličeš tudi Samarijana (116 123), ki je na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu.

Zanima me še: kaj ti vsaj malo pomaga, ko se tako počutiš? Glasba? Pisanje? Risanje? Kaj je vsaj ena stvar, ki ti da občutek, da si za trenutek varna?

Če želiš, mi lahko še napišeš, kdaj so ti neprijetni občutki najmočnejši. Skupaj lahko razmišljava, kako si narediti več varnih trenutkov.

Vse dobro,

 

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si odpisala. Popolnoma verjamem, da ti je malo pomagalo že to, da si napisala prvo sporočilo.

Poleg pisanja praviš, da ti včasih pomaga tudi poslušanje glasbe. To je dober način, da si pomagaš, ko je težko. Mogoče si lahko narediš tudi “playlisto za težke trenutke”.

Praviš, da imaš dobre ocene, ampak porabiš ogromno časa za stvari, ki jih drugi naredijo hitro in da imaš občutek, da so drugi izgubili upanje vate. To zna res boleti. Ampak to, da delaš počasneje, ne pomeni, da si nesposobna. Najbrž pomeni, da se zaradi občutkov, ki si jih opisala že v prvem sporočilu, in s tem povezanim stresom, skrbmi ali žalostjo težje zbereš, ali pa da te hitro izčrpa. In to se da spremeniti, sploh če dobiš pravo podporo.

Kar si napisala o pomoči bratcu, je zelo lepo. Vidi se, da ti je mar. Ampak ne rabiš biti njegova učiteljica. Tudi to, da si z njim prijazna in mu nudiš podporo, je že zelo veliko. In če ga trenutno ne zmoreš učiti, to ne pomeni, da si slaba sestra. Pomeni, da si preobremenjena. Tudi pomanjkanje hobijev lahko izvira iz preobremenjenosti.

Te lahko vprašam: kdo je ena odrasla oseba, ki bi ji mogoče lahko povedala vsaj malo, mami, oče, razredničarka, šolska svetovalna delavka? Če ti je lažje, lahko tej osebi pokažeš kar to sporočilo, da ti ne bo treba vse razlagati na glas.

Vse dobro,

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si ponovno pisala. Lepo je slišati, da imaš občutek, da bi mami lahko povedala o teh stvareh. To je velik korak, še posebej, če praviš, da ji drugače skoraj nič ne poveš. In vidim, da je mama že opazila nekaj stvari in da te pri pomoči bratcu ni silila, ampak te je poskusila razumeti. To je dober znak.

Da preverim, če te prav razumem, bi najprej vprašal dve stvari, ker sta pomembni za tvoje počutje in zdravje.
Ali se zdaj še vedno kdaj samopoškoduješ?
In glede bruhanja hrane, se to dogaja zdaj, v zadnjem času?

Če se to dogaja zdaj, bi res želel, da o tem čim prej izve odrasla oseba, ki ti je blizu. Mogoče ti bo lažje, če začneš z enim stavkom, na primer: »Zadnje čase mi je spet težko in ne zmorem sama.«. Potem pa lahko dodaš toliko, kolikor zmoreš.
Res te želim spodbuditi, da to poveš odrasli osebi v živo. Če iz kakršnegakoli razloga mami ne bi mogla povedati, potem je zelo pomembno, da poveš šolski svetovalni delavki ali drugi odrasli osebi na šoli.

Zdaj pa še o tvoji najboljši prijateljici. To, da ti je zaupala, je res velika stvar. In razumem tvoj občutek, da bi ji rada pomagala. Hkrati pa je pomembno, da veš nekaj: to ni nekaj, kar moraš reševati sama. To je lahko preveč za mladostnico, še posebej, če si tudi ti trenutno v stiski.

Ko pišeš, da se je »najedla tablet«, me zanima, kaj točno misliš. Ali je zdaj varna? Če obstaja možnost, da si želi škodovati, je prav, da o tem izve odrasla oseba. To ni izdaja prijateljstva. To je skrb zanjo. Včasih je najbolj prijazen korak ravno to, da poiščeš pomoč, tudi če je neprijetno.

Za začetek bi bil najboljši korak, da gresta skupaj do šolske svetovalne delavke ali razredničarke. Lahko ji rečeš nekaj v smislu: »Res me skrbi zate in ne bi rada, da to nosiva sami. Greva skupaj do odrasle osebe.« Če ji je lažje, lahko govoriš najprej ti, ona pa samo sedi zraven.

Če želiš, mi napiši, kaj od tega se ti zdi trenutno najbolj izvedljivo. Ali bi lažje povedala mami, ali bi lažje šla do šolske svetovalne delavke?

Vse dobro,

 

Aljaž Bogolin, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

hvala, da si ponovno pisala in da si tako iskreno povedala, kaj se dogaja.

Najprej želim poudariti nekaj zelo pomembnega: to, da se že dober teden več ne režeš in da si prenehala z bruhanjem hrane, sta velika koraka. To pokaže, da imaš v sebi veliko moči in da zmoreš poskrbeti zase, tudi ko je težko. Prav tako je dobro slišati, da je tvoja prijateljica povedala mami in da zdaj ni več sama s tem. To je bil pogumen korak z njene strani.

Napisala si tudi, da se v zadnjem času bolj izoliraš od drugih in da veš, da to verjetno ni najboljša stvar. Pogosto se zgodi, da se, ko smo potrti ali utrujeni, začnemo umikati, ker se tako počutimo bolj varno. Hkrati pa prav odnosi z drugimi lahko pomagajo, da se počutimo manj sami in bolj podprti.

Čeprav trenutno praviš, da ne počneš več stvari, ki so te prej ogrožale, je pomembno, da nisi sama, ko pridejo težki trenutki. Stiska se lahko včasih vrne nepričakovano in takrat je zelo dragoceno, da imaš ob sebi odraslo osebo, ki ti lahko pomaga. Če staršem o tem še ne želiš povedati, je lahko dober korak šolska svetovalna delavka. Njena naloga je, da posluša, podpira in pomaga najti načine, da se počutiš bolj varno in bolj povezano z drugimi. Pomaga ti lahko tudi pri tem, da v šoli postopno zgradiš kakšen odnos več, da ne boš vsega nosila sama.

Za konec bi ti rad povedal še to: naredila si veliko pomembnih korakov in vidim, da si zelo razmišljujoča in pogumna. Zelo pomembno je, da še naprej skrbiš zase in da veš, da pomoč obstaja, kadar jo potrebuješ.

Vse dobro,

 

Aljaž Bogolin, mag. psihologije