Vprašanje:
ne vem več.
Tema: Ostale duševne stiske
-
so
soncnica
soncnica
Objavljeno: 06 feb. 2026 14:01
pozdravljeni.
že od poznega otroštva sem vedela, da z menoj nekaj ni v redu. tako osamljena sem, pa vendar ljudi, ki me imajo radi, odrivam stran. tolikokrat sem bila že prizadeta, pa sem še kar poskušala in poskušala, dokler enostavno nisem mogla več. ostala sem čisto sama, ne zato ker bi drugi mislili, da nisem vredna ljubezni, ampak ker sama to mislim. ker mislim, da sem vedno zavrnjena, odrinjena in zapuščena, ko ljudje spregledajo mojo masko in ugotovijo, kakšna sem v resnici. nočem biti jaz. sploh ne vem, kot sem. vem samo, da si tako želim ljubezni, da v življenju sploh nisem zmožna funkcionirati. želim si, da bi bila v redu, da me ne bi moj BPD tako omejeval. vendar sem vedno slabše, občutek imam, da ne bo nikoli bolje, da nikoli ne bom našla prave ljubezni, brez da bi jo odrinila stran.
ne vem več, kaj storiti. v terapiji sem že 6 let, odkrila sem mnogo, vendar sem postala obsedena z analiziranjem same sebe, svojih občutkov, in tega, kaj mislijo drugi. želim si, da se ne bi obremenjevala. da se ne bi vsakič, ko mora moj fant domov, počutila, kot da mi nekdo trga organe ven iz trupa. da bi zmogla biti normalna, mirna kot ostali. pa vendar - vedno bom sama, ker ne znam ljubiti. ali pa ljubim preveč. ljudi odganjam stran, ker sem preveč, ker ne zmorem obstajati sama, brez osebe, ki mi pomeni svet. ki jo odrivam stran, ker iz nekega razloga mislim, da me bo imela raje in me bo želela, vsaj približno toliko kot jaz njo. da ne bi bila jaz vedno tista, ki si želi bližine.
zdi se mi, da sem poskusila že vse, in mi tudi vi ne boste mogli dati magične rešitve. povsod slišim samo nasvete, kot so, meditiraj, gibaj se, jej zdravo, spi, skrbi zase, imej se rada, daj drugim prostor, umiri se, ukvarjaj se s čuječnostjo, poskusi zdravila, dihaj, komuniciraj, zamoti se. ne gre. nič ne gre. ostala sem sama, ker ne glede na to, da se v čustvenem stanju točno zavedam, kaj se dogaja, ne morem nič narediti. ne morem se kontrolirati, čeprav vidim, da se vedem destruktivno.
-
Uredništvo
Julija Pelc
Objavljeno: 09 feb. 2026 15:13
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
ob branju tvojih besed zaznavam razpetost med dve temeljni potrebi, ki ju nosimo vsi – potrebo po povezanosti ter potrebo po samostojnosti in svobodi. Opisuješ, da kljub letom terapije nisi našla miru: ob slovesu se pojavlja bolečina, ob približevanju drugemu pa skrb. To je lahko zelo izčrpavajoče, saj zahteva veliko notranje energije.
Zdi se, da sami nasveti, ločeni od doživljanja, ne zadoščajo. Kot da v tej izkušnji nenahranjene ljubezni nekaj manjka – kot da dobrega ni mogoče zadržati. Sama to včasih ponazorim s podobo vreče z nevidno luknjo, skozi katero dobro odteka. Morda si svoje življenje že pogledala z različnih zornih kotov in sebe dobro spoznala, ostaja pa vprašanje, kako se približati temu mestu, kjer uhaja občutek varnosti in polnosti, zadovoljstva, osebnega miru...
Pomembno se mi zdi vprašanje, ali v tem procesu ostajaš sama ali imaš ob sebi odnos, ki t podpira. Sta s fantom še skupaj, si osamljena ali sama?
Včasih besede niso dovolj. Iz lastne poklicne izkušnje vem, da lahko pri takšnih temah pomagajo tudi kreativni in telesno-doživljajski pristopi – gib, metafora, ustvarjalni izraz –, ki omogočajo stik z vsebinami, do katerih z razumom težje dostopamo. Ne gre za umetnost, temveč za poti, ki vodijo k doživljanju, osveščanju in lahko tudi celjenju.
Verjamem, da se lahko postopno učimo nositi oboje: bolečino, ki hromi, in zaupanje, da je možen premik naprej. Ne kot nasprotji, ki ustvarjata zastoj, temveč kot dve sili, med katerima se išče ravnotežje – podobno kot pri učenju vožnje s kolesom, ko sčasoma oporo zamenja notranji občutek stabilnosti, ki se razvije skozi gibanje.
Poimenovala si se sončnica – kot nekaj, kar predstavlja smer, h kateri stremiš, in hkrati potencial, ki je ŽE prisoten v tebi in se pokaže v specifičnih trenutkih. Pri tebi v katerih? Tudi ko jih ne opaziš, si želim, da se bi spomnila, da si del polja - sončnic.
Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
so
soncnica
soncnica
Objavljeno: 10 feb. 2026 21:15
Pozdravljeni.
Hvala, ker ste si vzeli čas. Moram priznati, da so se mi ob branju vašega sporočila kar malo zasolzile oči, sploh ob delu s sončnicami.
"Pomembno se mi zdi vprašanje, ali v tem procesu ostajaš sama ali imaš ob sebi odnos, ki te podpira. Sta s fantom še skupaj, si osamljena ali sama?"
S fantom sva še vedno skupaj. En drugemu pomeniva vse. Vendar imam občutek, da se nikoli ne bom počutila ljubljeno na isti način kot ostali ljudje. V nekem trenutku se počutim tako ljubljeno, kot da je cel svet obseden z mano in imam 1000 najboljših prijateljev in ljudi, ki me podpirajo, naslednji trenutek pa tako osamljeno in pozabljeno, kot da sem s svojimi težavami čisto sama, da mi ni pomoči in se na nikogar ne morem zanesti, da nikomur ne morem zaupati.
"Včasih besede niso dovolj. Iz lastne poklicne izkušnje vem, da lahko pri takšnih temah pomagajo tudi kreativni in telesno-doživljajski pristopi – gib, metafora, ustvarjalni izraz –, ki omogočajo stik z vsebinami, do katerih z razumom težje dostopamo. Ne gre za umetnost, temveč za poti, ki vodijo k doživljanju, osveščanju in lahko tudi celjenju."
Ta nasvet mi je zelo blizu, raziskujem ga tudi sama. Opažam, da mi ukvarjanje z glasbo, jogo, plesom, risanjem ... v takih trenutkih močno pomaga. Vendar je učinek začasen. V naslednjem mesecu se bom preizkusila tudi v Qi gongu in Kung fuju, morda mi to pomaga kaj bolje. Problem pa je, da je moje počutje tako močno povezano z odnosi, da se v takih situacijah navadno ne morem / nisem zmožna / ne želim odmakniti in početi takih stvari, saj so okrog mene te ljudje oz. oseba, ki me prizadane, čeprav misli dobro. Tudi sam je tako zelo utrujen, saj se mu zdi, da daje od sebe vse, in da tudi to nikoli ne bo dovolj zame.
Še vedno iščem rešitev, vendar se zdi, kot da je zares ni. Da je to nekaj, kar se s časom morda popravi samo od sebe, ali pa pač ne ...
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Julija Pelc
Objavljeno: 11 feb. 2026 16:04
Odgovor svetovalke:
Hojla,
mogoče bi te pritegnilo delo s Teo Tomažič, Expressive Art praktičarko (hehe, hecno poimenovanje), tudi psihologinjo: tea.ekspresivnilab@gmail.com.
Ljubo mi je slišati, da si še naprej v raziskovanju raznolikih poti.
In ja – obema je naporno: tebi, ki stremiš k izpolnitvi, in njemu, ki bi rad izpolnil/zapolnil vrzel. Zdi se, da j obema je nečesa premalo in preveč. Oba pa vaju vežeta ljubezen in naklonjenost. Tako se zapisano »bere« meni.
Dr. Amen piše o skrbi za možgane in vliva upanje, da res lahko (včasih ob podpori) obvladamo svoje stiske. Pojasnjuje, da sta telesna in čustvena bolečina povezani skozi delovanje možganov ter se lahko ujameta v začarani krog, ki ga imenuje »doom loop«. S celostnim pristopom, ki vključuje spremembo misli, življenjskega sloga in skrb za zdravje možganov, lahko ta krog prekinemo in zmanjšamo bolečino (prevod opisa knjige, 2025). Iz tvojega zapisa sem prepoznala, da so te nekatere negativne misli »ugrabile« in da bi bilo smiselno delo tudi na miselnem preokvirjanju. Priznam, Amenove knjige še nisem brala, sem ga posluša na YouTubu.
Kar nekaj idej za delo s prepričanji se da najti na naših spletnih straneh in v gradivih (To sem jaz).
Byron Katie se je izkopala iz dna življenjskih bremen in izkušenj. Morebiti bi takšne zgodbe lahko vlivale tudi pogum. Razvila je pristop dela s prepričanji in rekla: »All life is a state of mind.« Strokovnjaki pravijo, naj ne verjamemo vsaki misli, ki nas obišče – znajo biti veliki saboterji. Katie je oblikovala vprašanja - proces razmišljanja, ki ga imenuje Delo (The Work). Raziskuj: https://thework.com/wp-content/uploads/2018/02/JYN_slovene_19sep2011_A4.pdf
Kar navajam, ni nagovarjanje k odmiku od uradne medicine, temveč informacije, kako sebe podpreti, ko ostanemo s svojo bolečino sami. Opisana so priporočila, ki jih omenja tudi dr. Amen – tudi sam si pomaga, da sebi zastavi ta vprašanja.
Brala pa sem tudi knjigo, Danaje in Dušana Rutarja (če te ne pritegne, tudi ok): Nikoli dovolj dobra. Danaja piše o svoji bitki z notranjo bolečino skozi pisma očetu in očeta njej. Iskrena pripoved.
Navijam za tvoje nadaljne raziskovanje in vsakodnevne male zmage. Naj rastejo in se oplajajo. Sončnica ima polno semen – daj jih v zemljo. Z zamikom naj vzklijejo in rastejo, kolikor bodo mogle.
Ko bo poletje že manj sveže zeleno, se nadejam kakšnega sončničnega pogleda. Fotografiraj ali slikaj pridelek. Semena pa lahko pozimi grejejo ptice. Seveda le, če bo to pritegnilo tudi tebe.
Z vetrom v jadrih plujemo naprej. Tudi v brezvetrju ohranjamo namero smeri.
Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.