Ne vem več

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

Hvala, ker si se obrnila na nas, in oprosti, ker si morala malo počakati na odgovor. Pišeš, da je tvoje duševno stanje vedno slabše in je privedlo tudi do samopoškodovanja. Zaradi tega si bila pri osebni zdravnici, vendar nisi prejela dodatne pomoči. Občutek imaš, da ne moreš nikomur zaupati svojih težav, saj se ti zdi, da te bodo zasuli z vprašanji o tvojih čustvih. Hkrati pa se ti zdi, da z vseh strani pritiskajo nate, kar te še dodatno spravlja v stisko.

Iz tvojega pisanja je videti, da si v precejšnji stiski in zanjo ne vidiš rešitve. Predstavljam si, da se zato tudi samopoškoduješ. Čeprav si pomoči želiš, imaš občutek, da od drugih ne prejmeš tega, kar potrebuješ. Verjamem, da ti je težko in naporno govoriti o svojih čustvih. Morda se jih niti sama ne zavedaš popolnoma, še težje pa jih je verjetno razložiti drugim. Ljudje smo si različni v tem, kako razmišljamo o svojih čustvih. Nekaterim pomaga, da jih drugi pri tem usmerjajo z vprašanji, drugi raje o svojih občutkih razmišljajo sami, nekateri pa o njih sploh ne želijo razmišljati. Noben od teh načinov ni nenavaden ali napačen. Je pa vseeno priporočljivo, da se v primeru hujše stiske z nekom pogovorimo. To nam lahko pomaga, da bolje razumemo sebe in se naučimo bolj učinkovito spoprijemati s svojimi težavami. Predstavljam si, da te tvoji bližnji "zasuvajo" z vprašanji o čustvih zato, ker te želijo razumeti in ti pomagati. Če na ta vprašanja še nisi pripravljena, se mi zdi najbolje, da jim to poveš. Svetujem ti, da se najprej pogovoriš z osebo, ki ji najbolj zaupaš. Priporočljivo je, da je to odrasla oseba, ni pa nujno. Če trenutno nikomur ne zaupaš dovolj, lahko za začetek svoje občutke zapišeš na list papirja in o njih sama malo razmisliš. Morda boš s tem dobila kakšen odgovor in boš bolj pripravljena tudi na pogovor z drugo osebo. 

Zapisala si, da ti osebna zdravnica noče zagotoviti dodatne pomoči. Nisem prepričana, kakšno pomoč imaš s tem v mislih, vendar sama menim, da potrebuješ pomoč psihologa in/ali psihiatra. Glede na to, da poročaš o samopoškodovanju, si težko predstavljam, da ti zdravnica tega ne bi želela omogočiti. Res pa je, da so čakalne vrste za prvi pregled pri psihologih in psihiatrih precej dolge, zato takšne pomoči morda ne boš mogla prejeti čisto takoj. Svetujem ti, da s starši še enkrat obiščete osebno zdravnico in jo prosite za napotnico za psihologa ali psihiatra, v kolikor je še ni izdala. Če pa napotnice slučajno res ne bi mogla pridobiti, se lahko s starši obrnete tudi direktno na enega izmed 17 Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki se nahajajo po vsej Sloveniji. Pri vsakem centru sta navedena telefonska številka in elektronski naslov, preko katerih jih lahko kontaktirate. 

V vmesnem času, ko čakaš na obravnavo, pa se lahko obrneš tudi na druge vire pomoči. Če se še nisi, se lahko oglasiš pri šolski svetovalni delavki in tam prosiš za kak nasvet. S starši lahko obiščete tudi Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše - trenutno delujejo trije centri v Ljubljani, Mariboru in Istri. Kontakte vseh treh lahko najdeš pod razdelkom Svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše na tej povezavi. Na isti povezavi si lahko ogledaš tudi druge vire pomoči, ki so ti na voljo v primeru hujše stiske.

Upam, da ti bo odgovor v pomoč. Če bi nam rada zaupala še kaj, pa nam lahko kadarkoli spet pišeš.

Želim ti vse dobro,

Anja Rakovec, mag. psihologije