Ne vem no

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! Sploh ne izpadeš tako kot da se pritožuješ. zaznati je, da ti je težko in tu smo zato da skupaj poiščemo rešitve za naprej.  

Kot lahko razberem preživljaš eno težko, sivo obdobje. A verjemi, da pridejo tudi bolj "pisana" življenjska obdobja. V življenju so vzponi in padci, nikoli ni vse samo "oh in sploh" super. So tudi enolični, dolgočasni dnevi.

Kaj pa bi si ti želela zase? A imaš kakšne ideje, na kakšen način bi si lahko izboljšala svoje razpoloženje? Imaš kakšne hobije, stvari "za dušo"? kaj ti polepša dan oziroma ga naredi vsaj znosnega zaenkrat?

Kaj pa se je takrat pred pol leta zgodilo v tvojem življenju, ko si pričela s samopoškodovanjem, je bil kakšen specifičen dogodek, stiska?

Bi zmogla povedati sestri, da te te njene besede bolijo? Tak odnos do tebe res ni primeren in to bi bilo potrebno v družini nagovoriti. Od kod pa ta potreba, da se delaš, da si boljše kot si v resnici? Da je vse tiptop? Kaj bi se zgodilo, če bi staršem iskreno zaupala svoje težave, skrbi, stiske?

Ali si kdaj obiskovala kakšnega psihologa, na šoli ali pa v zdravstvu? Mogoče bi se s strokovnjakom lažje spregovorila in bi hitreje našla ustrezne strategije zate, ki ti bodo pomagale do boljšega počutja in zmanjšanje potrebe po škodovanju sami sebi. Kakšna pa se ti zdi ta ideja - poiskati tovrstno pomoč, npr. v psihološki ambulanti v najbližjem zdravstvenem domu?

Prosim te drago dekle, če se samomorilne misli ojačajo, da poiščeš pomoč pri osebnem zdravniku ali pa v urgentni pedopsihiatrični ambulanti na CMZ Ljubljana. Tu so tudi uporabne telefonske številke kamor se lahko obrneš: TOM telefon - Vsak dan od 12. do 20. ure: 116 111 ali Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stiski; Vsako noč med 19. in 7. uro - Telefon: (01) 520 99 00

Prosim javi se še kaj, 

lep pozdrav,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije, spec. klinične psihologije

Odgovor svetovalke:

Čakanje in upanje, da se bo stanje izboljšalo samo po sebi je ena opcija/možnost, a veliko bolj bi te podprla in usmerila v drugo - aktivnejšo. Saj bo ta prinesla več sprememb v tvoje življenje s tem pa zagotovo tudi boljšega počutja in zadovoljstva.

Prevzemi bolj aktivno vlogo nad svojim življenjem v smislu, da si dovoliš izraziti svoje želje, nestrinjanja, stiske. Stara si 16, kar pomeni, da v veliko stvareh že sama odločaš. Tudi psihologu lahko oddideš brez tega, da te odpeljeta starša. Lahko greš sama do osebnega zdravnika in mu razložoš situacijo in prosiš za napotnico. 

Dokler bosta starša mislila, da je s tabo vse ok, da se odlično počutiš in da rada počneš vse stvari na katere te vpišeta, je najbrž res tako, da ne vidita potrebe po tem, da bi potrebovala kakšno pomoč. Si najbrž kar sprtena v tem, da jim kažeš sliko sebe, ki jo želita videti. Toda čemu? Zato da se onadva dobro počutita, ti pa vse slabše? Ni vredno tvojega duševnega zdravja drago dekle. Raniti sebe je seveda "lažja pot" v smislu tega, da drugi/bližnji ne doživljajo tvoje stiske, a na ta račun se stiska pri tebi veča. Prosim te, ne počni več tega. Povej kaj si želiš, kaj maraš in česa ne. Tisti, ki jim je mar zate te bodo slišali. Tabori bi pri teh letih morali biti tvoja odločitev in ne od staršev. Kaj pa meniš, da bi se najhujšega zgodilo, če staršema to poveš?

Bi lahko vsaj poskusila v to smer. Verjemi, da se boš veliko bolje počutila, če boš drugim povedala stvari, ki jih čutiš, tako pozitivne kot tudi negativne. Popolnih ljudi/otrok/najstnikov ni in ne rabiš se truditi za to, da bi bila ti.

Lep pozdrav,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psih.

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije, spec. klinične psihologije

Odgovor svetovalke:

Ne sprašuješ preveč absolutno ne, tu smo za vas mladostnike ravno za to. 

Srednja šola je za večino veliko bolj naporna kot osnovna, zato se mi zdi dobro za tvoje duševno zdravje, da si si omejila obveznosti oziroma jih zmanjšala.

Bolj pomembno je, kakšen "standard" imaš ti zase? Kaj bi si ti želela? Tvoje življenje je, starše je seveda treba poslušati in spoštovati, a ne za ceno lastnega duševnega zdravja oziroma slabega počutja. Če ti treningi prinesejo le slabe občutke, potem bi morala to jasno čim večkrat ponoviti. Morda pa bosta enkrat le slišala oziroma te poskušala razumeti. Zakaj pa bi potem bila samo na telefonu, je to utemljen razlog s strani mame? Imaš težave pri omejevanju časa na telefonu?

Javi se še in hvala za zaupanje,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije, spec. klinične psihologije

Odgovor svetovalke:

Visoki standardi so dobri in nam pomagajo pri našem razvoju/napredku, a vse dokler niso previsoki. Takrat pa nas začnejo ovirati v vsakodnevnem funkcioniranju, saj se lahko "ženemo" preveč in na ta način psihično in tudi fizično izčrpamo. Kar na daljši rok lahko vodi v težave na področju razpoloženja in nenazadnje tudi do izgorelosti. Če vidimo, da nas naši cilji/standardi bremenijo in nimamo v tednu skoraj nič časa za prostočasne aktivnosti oziroma aktivnosti, ki nas sprostijo in napolnijo z energijo, je to jasen signal, da bo v našem vsakdanu potrebno nekaj spremeniti. Imaš v dnevu kaj časa za to? Da se telo in tudi misli spočijejo?

Zelo pohvalno, da si že našla neke zunanje pomočnike/strategije, ki ti pomagajo pri uravnavanju časa na telefonu. Če zaznavaš, da je tega preveč, poskusi vsaj nekaj tega časa preživetega na telefonu porabiti za druge aktivnosti, ki so zdravju (in možganom) bolj prijazne. Bi to šlo? 

Te čisto razumem, da se ti ne da kregati in spoštujem to. Če pa nas vseeno stvari preveč bremenijo in bi radi spremembe pa je nujen pogovor in nagovor tega kar nas bremeni/skrbi, kaj si želimo zase ipd. Ampak do tega občutka seveda moraš priti sama, nihče te ne bo silil. Ti si "šefica" svojih odločitev, seveda pa je razumljivo, da dokler živiš s starši je treba najti kompromise in se držati tudi njihovih pravil. A kot sem zapisala že v prejšnjem sporočilo, ne vseh. Vedno je prostor za razgovor in debato. 

Lep in čim manj stresen november ti želim,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije, spec. klinične psihologije