Vprašanje:
Ne vem kaj naj storim
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Samopoškodbe, Zdravje in bolezni
-
R
R
R
Objavljeno: 18 apr. 2022 16:57
Nekaj časa imam že ta problem in sicer ne vem kaj naj storim. Imam probleme s samopoškodovanjem in zadnje čase je veliko hujše kot pa je bilo. Začela sem s samopoškodovanjem pri 10ih letih in to leto sem dopolnila 14 let. Že 4 leta delam eno in isto stvar sem pa opazila da od oktobra 2021 moje rane postajajo večje. Začela sem rezati veliko bolj globlje in veliko več ran imam na roki kot pa sem jih imela prej. Poletje se bliža in ne vem kaj naj storim. Običajno bi pustila moje roke primiru okoli 2 dneva samo zato da bi jih lahko prekrila z pudrom (prekrivam jih samo zaradi športne vzgoje v šoli). Zdaj pa ne morem nehati z rezanjem in ne vem kaj naj storim. Sem desničarka in sem se do zdaj rezala samo po levi roki, pred parimi dnevi sem pa dojela da je tudi učinkovito na desni roki. Puder prekrije moje rane dobro ampak je problem v tem ker režem globoko, da ostaja tekstura na njih. Moji starši za moje stare (in sveže) rane ne vejo. Ne vem če so že opazili in se raje izogibajo temu problemu ali pa preprosto res niso še opazili. Za moje rane vedo vse punce iz mojega razreda in me spodbujajo k temu da preneham (sicer mi ne gre prav dobro) in mi pomagajo tudi rane prekrit. Ne vem kaj narediti med poletjem in kako jih prekriti. Zelo me je strah da do poletja ne bom uspela prenehati s samopoškodovanjem (nimam veliko upanja v sebi in se mi zdi da res ne bom uspela prenehati). Probala sem čisto vse da bi prenehala. Pozanimala sem se tudi z drugimi prijatelji ko so imeli iste probleme in kako so oni prenehali oz. prekrili svoje rane. Sicer pa mi ni ravno pomagalo in to seveda razumem saj sem drugačna od njih. Vem da bodo moje novejše rane porabile več časa da se zacelijo (glede na velikost, kako globoko sem rezala in na genetiko) ampak bom probala tudi uporabiti posebne kreme. Zdi pa se mi da vse kar zdaj delam da preneham s samopoškodovanjem ne uspeva.
Moje mentalno zdravje se pa poleg tega problema slabša (že od prej je bilo slabo in nisem vedela da se lahko poslabša) in me spravlja v stres. Komaj se vstanem iz postelje, nimam motivacije da se stuširam in v šolo hodim z oblačili ki sem jih nosila že več dnevov zaporedama, postalo pa je tudi tako slabo da se niti iz pižame ne morem sleči in zato nosim oblačila preko pižame. Mogoče je to tudi vzrok mojega problema. Ne vem kako se znebiti tega stresa na zdrav način. Znam samo škodovati sama sebi. Vedno ko se režem mi na nekakšen način pomaga (ne pravim da je zdravo in seveda tega ne spodbujam) in tega stresa več ne čutim. Obožujem tudi kri in vedno ko se režem mi da veliko več motivacije da nadaljujem ko vidim koliko krvi mi izteče iz roke.
Zdaj se pa spet vračam na to temo. To sprašujem vse ki to vidijo in ne le strokovnjake. Kako prekriti globoke rane? Vem da teksture ne morem oz. zelo težko prekrijem ampak bi mi res pomagalo če bi mi nekdo dal kakšne nasvete kako rane prekriti. Razmišljala sem da bi risala preko njih ampak so moji starši zelo striktni glede takšnih stvari in sovražijo ko si rišem po roki. Imam tudi zapestnice katere nameravam nositi ampak jih ne morem nositi po celi roki. Imam tudi prevelike majce (kratkih rokavov) ki lahko prekrijejo manjši del mojih ran z rokavi. Ampak ne vem za ostale rane ki se pojavljajo na središču moje roke. Lahko bi uporabila puder ampak me tekstura še vedno skrbi. Če ima kdo kakšne druge predloge bi jih zelo cenila.
-
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 19 apr. 2022 17:25
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena.
Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko.
Nam lahko poveš malo več o tem, kaj se je dogajalo v tistem času, ko si prvič začela s samopoškodovanjem? Pomembno je namreč ugotoviti in razumeti dogodke ter stiske, ki so privedli do tega početja, saj če ugotovimo razloge, potem lažje prekinemo dejanja, ki nam škodijo.
Za prikrivanje ran ti težko svetujem kaj drugega kot to, kar si že sama ugotovila, torej uporaba pudra, prozornega filma/obližev ali dolgih oblačil, vseeno pa se mi zdi veliko bolj pomembno prenehanje samopoškodovanja, kot pa iskanje načinov za prikrivanje ran.
Omenila si, da so starši strogi, me pa zanima, če bi se lahko z njimi pogovorila o svojem rezanju? Pomembno je, da dobiš podporo ljudi, ki te imajo radi. Svetovala bi ti namreč, da bi obiskala šolsko svetovalno službo ali pa zdravnika, ki bi te napotil k psihologu, za to pa rabiš dovoljenje/soglasje staršev. Strokovna pomoč bi ti pomagala pri odpravljanju stiske, da se odpravijo vzroki te težave in da si tako tudi koža opomore. Razumem, da ne moreš kar tako prenehati z rezanjem, rane pa se ne morejo zaceliti dokler se poškoduješ. Zato pa je izredno pomembno, da najdeš strokovnjaka, ki bi ti pomagal pri zdravljenju, ti stal ob strani in nudil podporo.
Duševno zdravje in stres sta zelo povezana s samopoškodovanjem, zato pa bi potrebovala obravnavo, da dobiš celostno pomoč, kjer boš lahko predelovala, kaj se dogaja oz. kaj te privede, do tega, da se režeš. Pri obravnavi bi predelovala travme, nezavedna negativna prepričanja o sebi in svetu, misli in čustva, ki potem vodijo v določeno vedenje (rezanje).
Na voljo so tudi nekatere druge oblike pomoči, in sicer lahko pokličeš katerega od zaupnih telefonov za pomoč v stiski: TOM Telefon (116 111; 12h-20h vsak dan), Klic v duševni stiski (01 520 99 00; 19h – 7h vsak dan) in Samarijan (116 123; 24h na dan).
Prav tako lahko obiščeš svetovalnice Centra za psihološko svetovanje Posvet – za mladostnike so na voljo v Celju, Ljubljani in Portorožu. Te svetovalnice so brezplačne, za obisk ne potrebuješ napotnice: www.posvet.org
Lahko pa pokličeš v enega izmed centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/
Toplo te vzpodbujam, da poiščeš pomoč svetovalca ali psihologa, saj gre za globljo stisko, ki jo je lažje predelovati ob podpori.
Želim ti vse dobro, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
R
R
R
Objavljeno: 21 apr. 2022 16:17
Pozdravljeni.
Hvala za nasvete in za odgovor.
Ko sem začela s samopoškodovanjem (torej pri 10ih letih) nisem imela večjih stisk oz. se nisem počutila kot da bi jih imela. Kolikor se jaz spomnim je bilo zaradi staršev (na mene so se veliko drli, se kregali in me krivili za stvari katere nisem nikoli naredila). Zdi se mi da je to bil njihov način sproščanja svoje jeze iz sebe. Seveda je to na 10 letno mene zelo vplivalo saj nisem vedela kaj sem storila narobe. Zdelo se mi je kot da me starši niso marali. Prijateljev pa tudi nisem imela in se nobenemu nisem mogla obrniti za nasvete in pomoč. Torej od tega lahko sklepam da se je začelo zaradi nekega večjega stresa. Zaradi tega se mi pa tudi zdi da staršem ne morem zaupati. Vem da bi me nadrli in bili samo še bolj jezni na mene. Jaz seveda tega ne želim ker se mi še zdaj zdi da me ne marajo. Do mene se še vedno enako obnašajo oz. še hujše kot so se.
Psihologu hodim že od januarja (sicer zaradi drugih razlogov) ampak ne vem če naj mu povem o tem, saj ga ne poznam zelo dolgo. Jaz pa mu tudi ne morem to povedati če se ne počutim prijetno. Zdi se mi da bi bilo boljše počakati da se bom jaz počutila varno v njegovem okolju, nato pa bi mi povedala. Vem da če se mu zdi prav bo to mojim staršem povedal. Že nekaj dni se trudim da se ne bi rezala in mi uspeva. Rane na drugi roki (levi) so se mi skoraj vse zacelile, le nekaj časa bom mogla počakati da se mi rane zaprejo oz. zacelijo na desni roki.
Mogoče je na moje vedenje tudi vplivalo to da sem že od malega okoli drugih ljudi ki imajo negativen pogled na svet. Moji starši niso najbolj pozitivni ko gledajo na stvari. Za vsak problem ki so ga kadarkoli imeli so vedno gledali z negativne plati. To mi je pri desetih dalo misliti da dobre plati pri reševanju problemov ni. Od takrat sem vedno bila prepričana da le redki gledajo na svet s pozitivne plati. Jaz pa seveda nisem bila ena izmed takšnih redkih ljudi. Seveda sem zdaj dojela da nisem bila jaz kriva za moje vedenje, temveč ljudje okoli mene ki so me učili samo slabo.
Ne pravim da so moji starši kadarkoli želeli slabe stvari za mene. So me pa naučili želeti le slabe stvari.
Zdaj ko pa gledam življenja drugih najstnikov mojih let, dojemam da to ni bilo normalno. Vsi 13-14 letniki imajo super življenja, imajo super družbo, se lahko menijo z drugimi brez strahu, se lahko družijo s svojimi starši in se lahko menijo z njimi brez strahu da jih bodo starši nadrli in jim govorili žaljive stvari v obraz.
Jaz pa tudi ne morem sklepati da imajo perfektna življenja, ker res nimam pojma in nobeden ne more biti perfekten oz. imeti perfektnega življenja. Ampak včasih si želim da bi lahko bila takšna kot so oni.
Zdi se mi da svoj problem s samopoškodovanjem lahko rešim, samo bo zelo težko, še posebej zaradi mojih staršev in njihov dejanj.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 22 apr. 2022 19:22
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena.
Hvala, da si še več povedala o sebi, to mi namreč omogoča še malce bolj razumeti tvojo situacijo.
Res je, starši hote ali nehote veliko pripomorejo k temu, kako doživljamo sebe, druge in svet okoli nas. To še posebej velja za slabe izkušnje, ki nas potem nezavedno spremljajo v odraslo dobo in na podlagi katerih se potem podcenjujemo, ne verjamemo vase, mislimo da nismo dovolj dobri in podobno. Zato tudi razumem, zakaj ti je težko zaupati jim svojo stisko, čeprav verjamem, da te imajo radi, le pokazati ti tega ne znajo na način, ki ga ti rabiš in si ga želiš.
Ne poznam tvojih staršev in ne želim postavljati nobenih predpostavk, ampak po mojih izkušnjah mladostniki večkrat mislijo, da jih starši nimajo radi, ker so strogi in ker povzdigujejo glas nad njimi. In čeprav se z dretjem ne strinjam, vem, da imajo takšni starši svoje otroke zelo radi, ampak jim tega ne znajo pokazati, saj so tudi sami v otroštvu doživeli dretje (ali celo udarce), namesto lepe in nežne besede, ki so jih kot otroci potrebovali. Ti ljudje imajo potem otroke in z njimi ravnajo na enak način, kot so njihovi starši v njihovem otroštvu. S tem zapisom ne želim opravičevati vedenja tvojih staršev, želim samo povedati, da verjamem, da te imajo radi, le da se to skriva za stresom, povzdigovanjem glasu in negativo, ki si jo tudi omenila. To spet kaže na to, da so bili po vsej verjetnosti vzgojeni v okolju z veliko izzivi, kjer so se tudi naučili, da ne morejo računati na kaj pametnega, ampak vedno pričakovati slabo, saj so to njihove izkušnje. Zate je seveda težko biti izpostavljena nič kaj pozitivnim načinom gledanja na svet, zanje pa je to edino, kar poznajo.
Kljub zgoraj napisanemu te popolnoma razumem, da potrebuješ pozitivnost in ljubezen, ne glede na izkušnje, ki so jih imeli starši. Zato je toliko bolj pomembno imeti pomoč, da se stvari počasi razrešijo in da doživiš tudi lepe izkušnje, ki ti bodo omogočale drugačen pogled na svet, kot ga imajo tvoji starši, in drugačno (bolj pozitivno) reševanje težav (brez rezanja).
Omenila si, da že hodiš k psihologu, mislim, da je to zelo pohvalno, saj kaže na to, da si pripravljena rešiti svojo stisko in spremeniti svoje življenje na boljše. Super! Se popolnoma strinjam s tabo, da moraš biti pripravljena in se varno počutiti, preden boš psihologu lahko zaupala glede samopoškodovanja. On načeloma ne sme tvojim staršem nič povedati, razen če bi te karkoli ogrožalo, in samopoškodovanje je nekje na meji. Jaz bi se na tvojem mestu (ko boš pripravljena) najprej pogovorila o tem, kaj sme ali ne sme zaupati staršem, da boš lažje zaupala, ko boš tako daleč, da boš čutila, da je čas.
Odlično, sem zelo vesela zate! ???? čestitaj si za vsak napredek, ne glede na to, kako majhen se ti zdi. Par dni brez rezanja je zate velik uspeh, le tako dalje. Ko boš zmogla povedati psihologu, boš dobila še podporo in začela predelovati vzroke za to početje, to pa je tudi tisto, kar ti bo pomagalo popolnoma nehati. In kot si sama rekla, ta problem lahko rešiš in ga boš. Že to, da si želiš nehati, da si poiskala pomoč, da se zavedaš vseh bolečih vzorcev in da se trudiš izboljšati svoje vedenje okoli tega… že to kaže na to, da ti bo uspelo, saj boš vztrajala in boš to tudi premagala ???? daj si tudi veliko časa, saj nekaj, kar si delala 4 leta, ne bo izginilo čez noč. Poskusi biti potrpežljiva s sabo, spodbujaj se in se ne kritiziraj, če ti ne bo takoj uspelo. Lepo korak za korakom boš premagala tudi to, hkrati pa boš ponosna nase, ker ti je uspelo nekaj tako pomembnega.
Za na konec pa bi ti rada napisala še to, da mladi res nimajo popolnih življenj, kot si že sama ugotovila. Samo na našem forumu imamo res ogromno mladostnikov, ki zelo trpijo in ki bi dali vse, da bi bili kot drugi. Žal imamo vsi veliko izzivov, le navzven jih neradi kažemo, zato deluje, kot da je vse ok. Pa velikokrat ni. Pomembno je, da se fokusiramo nase in se ne primerjamo, saj nič ne boli in frustrira bolj kot primerjanje z drugimi. To je seveda veliko lažje reči kot narediti, vseeno pa se zavedaj, da je veliko samopoškodovanja in da jih veliko išče pomoč v zvezi s tem.
Mogoče bo na začetku res težko prenehati, vseeno pa imam občutek, da si vztrajna mladostnica, ki že pri 14 letih ogromno razume in išče pomoč za svoje težave. Vidim, da imaš tudi motivacijo in vse našteto je tisto, kar te bo potegnilo ven iz te stiske.
Želim ti vse dobro, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
R
R
R
Objavljeno: 29 apr. 2022 10:54
Pozdravljeni,
hvala za odgovor.
Zahvalila bi se vam rada za vašo pomoč, zdaj mi sicer gre veliko bolje :).
Če bom še kdaj potrebovala pomoč se bom obrnila na ta forum.
Lepo pozdravljeni.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 29 apr. 2022 14:32
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena.
Super, me zelo veseli, da si bolje :)
Ti se kar obrni na nas, če boš rabila.
Vse dobro, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Za
Zaskrbljena mamica
Zaskrbljena mamica
Objavljeno: 17 feb. 2024 20:05
Vsebina je skrita.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Uredništvo
Objavljeno: 19 feb. 2024 13:13
Pozdravljeni.
Spletna svetovalnica #Tosemjaz je namenjena mladostnikom in njihovim težavam pri odraščanju.
Glede na težave, ki jih opisujete, vam svetujemo, da se obrnete po pomoč na Posvet - Center za psihološko svetovanje .
Lahko pa poiščete tudi druge možne oblike pomoči za odrasle oz. družine.
Želimo vam vse dobro.
Uredništvo
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
na
nasvet
nasvet
Objavljeno: 19 feb. 2024 13:30
sama sem se rezala vec let, nekje 7 let. te rane nikoli ne izginejo, vec jih imam ze od samega zacetka in se vedno so bele barve in so malo "izbuljene". zdej sm ze 20 let stara, 1 leto se ne rezem, samo te rane ne izginejo nikol, poleti morm doma pred sorodniki met dolge majce, ker moja druzina tko pravi, ceprov sm ze odrasla, pa jim ni vsec, ea bi moja teta, babi, sorodniki vidl to... bols nehat zdej, kot pa celo zivljenje pred sorodniki zakrivat... js hudo obzalujem to... za vedno bom zaznamovana s temi ranami, ki jih imam po celi levi in desni roki in pol desni nogi. upam da najds kake druge nacine in vem da je tezko, probej vec z drugimi o tem govorit. tut starsi. moji so zvedl k sm bla ze polnoletna in ves kok so se drl name, sploh moja mami, grozila mi je, da bo nevem kaj naredla ce se ne neham. seveda zelo grd odziv in zarad tega sm se js sevedno rezala.. ampak s casoma bo bolje, vrjemi
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.