Ne vem, kaj naj naredim

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

prebrala sem vse, kar si napisala in razložila svoje delovanje v odnosu do prijateljev. Mislim, da si zelo dobra prijateljica in zanesljiva oseba. Zaradi tega ti prijatelji tako zelo zaupajo, kar pa, verjamem, te včasih tudi obremenjuje in se sekiraš za njih, zaradi česar posledično ne spiš. Sama si napisala, da misliš, da želiš preveč vsega narediti za druge in pri tem pozabljaš na sebe. Glede na primere, ki si jih opisala, vidim, da se tega tudi sama zavedaš, ampak ne veš, kako to spremeniti in kako si postaviti zdrave meje, kar razumem, da je tudi tvoje vprašanje. 

Ko sem brala o tem, kako zelo si se in se trudiš pomagati prijateljem, jim stojiš ob strani ter poslušaš, nisem tega dojemala kot da bi se sama želela hvaliti, da delaš nekaj dobrega, temveč sem imela pred očmi tvojo požrtvovalno ljubezen in skrb do njih, kar je zelo nesebično ter zvesto dejanje. Ampak si tudi sama izpostavila, da nočeš izgoreti ter zboleti zaradi vsega stresa in čustvenih ter psiholoških obremenitev, ki jih nosiš v teh odnosih. S tem se tudi sama strinjam, saj si je potrebno v odnosih z ljudmi vzpostaviti zdrave meje. To ne pomeni, da človek postane nesramen in egoističen, kot da bi gledal samo nase, temveč to pomeni, da se naučimo prepoznavati določene vzorce vedenj naših bližnjih, ki za nas postanejo čustveno preveč izčrpajoči ter obremenjujoči in jih ne moremo "nositi". Normalno je, da se ob vseh teh pogovorih, smsih in ko jim stojiš ob strani v težkih situacijah počutiš zelo izčrpano, da potem niti ponoči ne moreš dobro spati in spiš premalo. Kako si ob tem postaviti neko zdravo mejo, je tvoje vprašanje. Tukaj je težko dati neki pravilen odgovor, ker ga ni, ampak je to od posameznika do posameznika čisto drugače. Nekdo bo lahko ostro in direktno povedal drugemu, da mora gledati zdaj nase in ne na njegove težave, pa bo ta druga oseba to doživela zelo negativno in bo prizadeta. Spet kdo drug pa tega ne more tako narediti in potem je rajši tiho, vse to prenaša, posledice pa se kažejo na zdravju in na spremembah v vedenju (nima več interesa, je utrujen ipd.). 

Veseli me, da se s svojimi starši dobro razumeš in to ceniš. Mogoče se lahko tudi z mamo pogovoriš o svoji nespečnosti, strahu, da bi zbolela glede na vse, kar poslušaš od prijateljev. Seveda ji ne govoriš podrobnosti o njihovih težavah, saj je to zaupno, ampak lahko poveš o svojih občutkih, mislih ter vedenju, ki jih imaš, da se malo razbremeniš. Človek ne more vsega nositi sam, zato je toliko bolj pomembno imeti osebo, kateri lahko zaupamo svoje tegobe, pa tudi, če ne more ničesar rešiti oziroma spremeniti, je včasih že dovolj to, da nas nekdo posluša. Tako vidimo, da nismo sami v tem.

Skozi vse te izkušnje se boš tudi mogla naučiti, da ne boš nosila težav drugih s sabo, ker to ne bo dobro za tvoje življenje, ne za zdravje, ne za čustva in odnose. Vem, da obstaja veliko težkih situacij ljudi, kot so zlorabe, samomori, psihološke težave, vojne, raznorazne travme ter bolečine, in vse to je zelo težko, grozno ter nepredstavljivo. Ampak v vsem tem ne smeš pozabiti nase, na to, da se paziš in včasih tudi umakneš. Ko vidiš, da ti je vsega preveč, se je dobro umakniti in najprej poskrbeti za svoje duševno ter telesno zdravje, da resno ne zboliš. Spomni se, zakaj si uživala v življenju, začni spet s sprehodi, telovadbo, sproščanjem, branjem, skušaj si dnevno vzeti vsaj pol ure za prijetno aktivnost. Tako boš tudi lažje zaspala, stala prijateljem ob strani. Če ne boš pazila nase in naredila nekaj dobrega tudi zase, to dolgoročno ne bo dobro za tvoje življenje. Tvoje življenje je tvoja odgovornost ravno tako, kakor je življenje drugih njihova odgovornost. Lahko stojiš bližnjemu ob strani, lahko ga poslušaš, vodiš ter usmerjaš, ampak odločitve v življenju pa so na vsakem posamezniku. Seveda jim lahko stojiš ob strani in zelo dobro je, da sploh spregovorijo o težavah, ampak nisi pa ti odgovorna za njihove odločitve. Je pa vzpostavljanje meja med tem, da paziš nase in si ne nalagaš preveč ter tem, da bi poslušala in nosila vse težave, vseživljenjsko učenje. 

Upam, da sem ti odgovorila na tvoje dileme in ti želim, da čimbolj delaš tisto, v čemer uživaš in se sproščaš, 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije