Ne vem kaj naj (motnje hranjenja)

Že nekaj časa se spopadam z motnjo hranjenja, vendar je v zadnjem času (recimo od septembra) postalo precej huje. Rekla bi, da je na to vplivalo tudi to, da imam bližnjo prijateljico, ki je ravno tako v tem času začela hujšati/telovaditi in se ukvarjati z zdravo prehrano itd. Na začetku se mi je zdelo, da me velikokrat opazuje in konstantno sprašuje kaj jem/sem jedla in jaz seveda nisem hotela dajati "nasvetov", ker sem se zavedala da moj način prehranjevanja ni najbolj zdrav. Kljub vsemu se mi zdi, da je to nekako spodbudilo napredovanje (?) moje motnje hranjenja in težav s samopodobo. Počutim se grozno, ko to rečem, ampak je to v meni hkrati spodbudilo neko tekmovalnost oz. občutek da moram biti boljša od nje - če njej uspeva, zakaj ne uspeva meni... Potem sem začela močno omejevati moj kalorični vnos (<800) in kuriti kalorije (predvsem z hojo 13-20k+ korakov na dan). Že pred tem sem vedno naravno tehtala malo manj, a sem nato še shujšala in izgubila menstruacijo že oktobra. Vse je bilo v redu, dokler se ni konec decembra - začetek januarja pri meni pojavil občutek neke ekstremne lakote. Nisem več mogla tako dobro kontrolirati svojega vnosa in to je povzročilo močan občutek krivde in epizode prenajedanja. Še vedno čutim občutek konstantne lakote, a se sedaj zavedam, da ni posledica pomanjkanja samokontrole ampak mojega (praktično) stradanja. Ker te lakote ne morem obvladovati, lahko mislim le še na hrano in se zaradi tega ne morem osredotočiti na karkoli drugega (npr. šolo). Skušam jesti več, a se mi zdi da nič ne pomaga, poleg tega pa mi je tudi zelo težko,  ker sem se v relativno kratkem času (feb-sedaj) opazno zredila do teže, ki je višja od moje začetne teže. Hrana je vse o čemer lahko razmišljam, če pa se ne ukvarjam s hrano, raziskujem kako bi "pozdravila" svoje probleme ali pa berem izkušnje drugih z motnjami hranjenja, iščem recepte... Želim si spet živeti normalno življenje in dobiti nazaj kontrolo nad svojimi mislimi:( Skušam poslušati svoje telo in se na lakoto odzvati, ampak skoraj nikoli ne čutim več občutka sitosti, torej pojem ogromne količine (nezdrave) hrane, ne glede na to, ali sem prej pojedla kakšen konkreten obrok. Ker toliko jem, poleg mentalne stiske doživljam tudi fizične težave (bolečine v želodcu itd.), kar situscijo še poslabša. Strah me je tudi odziva moje družine in bližnjih na situacijo, zato se nekako ne upam toliko jesti pred njimi. Sram me je, ker toliko jem:( Nihče ne ve za mojo motnjo hranjenja, povedati pa se jim ne upam, saj nikoli niso bili v veliko podporo kar se tiče mentalnega zdravja. Po navadi se iz takšnih zadev le norčujejo ali pa pač sploh ne jemljejo resno. V preteklosti (in še vedno ampak ok) sem že imela težave z paničnimi napadi, anksioznostjo in najverjetneje depresijo, a moja družina to vidi kot nekakšne "izpade" in mi v teh najnižjih trenutkih ne nudi sočutja ali opore, ampak se name jezijo, se nato distancirajo od mene, me opozarjajo naj neham (ker taksno obnasanje nima smisla, kaj si bodo mislili drugi o njih/meni če me vidijo...). Velikokrat mi rečejo tudi, da sem le razvajena in da jih s paničnimi napadi izkoriščam oz. manipuliram in nad njimi izvajam čustveno nasilje. Kljub vsemu temu mi vedno pravijo, da se lahko nanje zanesem, a se mi zdi da v najhujših trenutkih ne morem računati nanje, ker nimajo nobenega razumevanja in sem jim le v breme. Hkrati sem nekako jezna, saj imam občutek, da nikogar ne briga zame ali za moje probleme. Ne razumem, kako so lahko moji starši gledali moje sestradano telo in (verjetno) opazili moje prehranske navade, ampak niso glede tega naredili nič.
Moj odnos do hrane občutek panike in vsa stres samo še poslabša, poleg tega pa se, kot sem že omenila, ne morem fokusirati v šoli in na učenje, kar se pozna na mojih ocenah in tudi to me zelo bremeni. Nočem več, da hrana okupira moje možgane in rada bi poiskala pomoč, ker ne vem več koliko časa lahko zdržim na tak način.