Ne vem kaj naj

Kaj mi lahko prosim svetujete kaj naj nardim ker sem zmedena in ze kar obupana. Z motnjo hranjenja imam tezave ze okoli 7/8 let. V drugem letniku srednje sole sem sla prvic k psihologu zaradi depresije in anksioznosti. Imela sva srecanja enkrat na mesec, takrat se si nisem upala povedat za tezave s hrano. Ampak sem mu proti koncu vseeno povedala, nisva pa ravno nikam prisla s tem in jaz nisem v sebi mela moci da bi kaj sprmenila zato se mi je zdelo kot da tratim njegov cas ki bi ga kdo drug bolj potreboval in sem nehala hodit. Nisem hodla mogoce dobro leto in pol potem pa se mi je stanje spet  fejst fejst poslabsalo in sem spet sla do njega . In od takrat spet redno hodim (to je zdaj okoli pol leta) ampak ta psiholog ne dela polni delovni cas in predvidevam da zato nima tolko casa ali pa kaj podobnega in mava srecanja na okoli 5/6 tednov. Kar mi sicer je boljse kot nic, sploh takrat ko mi je fejst hudo in se spomnim da se lahko z nekom pogovarjam npr cez tri tedne. In sem ful hvalezna za to ampak se mi vseeno zdi da se nikoli ne bom zvlekla niti malo ven iz motnej hranjenja ce so srecanja tak redka. In zato se mi spet zdi da je brezveze da hodim ce ne bom boljse in glede na to da tudi v zadnjih stirih letih ni bilo boljse. In zdaj sploh ne vem kaj naj nardim, ker ni mogoce da bi se vidla pogosteje, hkrati se mi zdi da s tem ko mava tak redka srecanja je moja bolezen mocnejsa in nimam niti prave motivacije in moci da bi se sama doma za stirimi stenami na ustrezen nacin borila s svojo glavo. In ne vem kaj mi se preostane. Ali je kaka moznost znotraj zdravtsva za bolj redna srecanja, ali probam samoplacnisko psihoterapiji ceprav bi mi to bil res res ogromen strosek in bi si mogla sama to placevat in mi ravno ne bi ostalo denarja za karkoli druga ali pa pac delam naprej to kar delam in hodim k temu psihologu enkrat na mesec in pol, ampak pac vem da se mi stanje ne bo cisto nic izboljsalo mogoce ravno tolko pomaga da se mi za nekaj trenutkov zdi da me nekdo razume in da je upanje da bo boljse, ampak se hitro za tem spet pocutim zelo osamljeno. In ko berem po internetu te stvari in pisejo da za ozdravotev od motnej hranjenja je potrebno kao enkrat tedensko srecanje, nekaj let, cisto zgubim upanje da bo kadarkoli boljse in sem spet pri tem da ne vem kaj se mi najbolj splaca ampak vem samo da je to ziv pekel in nocem vec zivet tak ker se mi bo dejansko zmesalo, neprenesem vec teh obcutkov in misli in vsega skupaj. Mi lahko prosim lepo pomagate

Hej girly, res mi je hudo, da se počutiš tako izgubljeno in izčrpano, ker to, kar opisuješ, je res težko. In najprej naj ti povem, da te popolnoma razumem. Tudi sama sem že okoli pet ali šest let v tem krogu motnje hranjenja – pri meni se vse meša med prenajedanjem, stradanjem in bruhanjem. Ves čas imam občutek, da samo skačem iz ene stvari v drugo in da nikoli ni miru. O tem nihče ne ve, razen mojega fanta, ampak tudi on ne more narediti veliko, ker to ni stvar, ki bi jo lahko rešil nekdo drug namesto tebe. Zato res, res razumem prav vsak del, ki si ga napisala. In iskreno – ful sem vesela, da si sploh poiskala pomoč. Rabiš ogromno poguma, da nekomu poveš, kaj se dogaja. Ampak se strinjam s tabo, da ena srečanja na 5–6 tednov enostavno niso dovolj. To ni tvoja krivda. To ni, ker “nisi dovolj močna” ali ker “ne delaš dovolj”. To je samo zato, ker je premalo podpore za nekaj, kar zahteva ogromno stabilnosti in rednih pogovorov. Če čutiš, da se s takim tempom ne moreš premakniti, je čisto prav, da razmisliš o drugih možnostih. Lahko vprašaš, ali obstaja kakšna druga pot v okviru zdravstva – včasih se najde kakšna druga ambulanta ali možnost napotitve, kjer so srečanja pogostejša. Če imaš kakršnokoli možnost, da bi šla samoplačniško, mogoče ne vsak teden, ampak na 14 dni, je lahko to že veliko boljše. Ampak razumem, da je to velik strošek in da si ne more vsak tega privoščiti. Najbolj pomembno pa je to: prosim, ne izgubi upanja. Zdaj si na točki, ko si utrujena, preobremenjena in sama v tem – zato je vse videti brezizhodno. Ampak to ne pomeni, da dejansko je. Samo res potrebuješ več podpore, kot jo trenutno imaš, in to ni znak šibkosti, ampak resnosti bolezni. In prosim, zapomni si: nisi sama. Nič ni narobe s tabo. Nisi “preveč” ali “naporno breme”. To je peklensko težka stvar in to, da si še vedno tukaj in iščeš pomoč, je ogromno. Če ti je kadarkoli prehudo, je čisto okej, da se obrneš na kogarkoli, ki je tam zato, da posluša. Tega ne rabiš nositi sama. Res ne.