Ne vem kaj naj

Pozdravljeni,

na vas se obračam ker potrebujem mnenje oz. nasvet. Sem študentka, ki je letos koristila absolventa, vendar mi zaradi zdravstvenih težav in duševnih stisk ni uspelo narediti vseh izpitov od lani, tako da oktobra ne bom mogla nadaljevati v višji letnik, kar pomeni da bom zgubila še eno leto, status, študentski dom... Ubistvu sem se s tem dejstvom že skorajda sprijaznila, problem se pojavi pri mojih starših oz. bolj mami.

Mama od mene pričakuje samo popolnost na vseh področjih. Takoj ko naredim najmanjšo napako ali doživim manjši neuspeh takoj začne kričati name da sem neumna, nesposobna, lena, da nikoli ne bo nič iz mene, da vedno mislim samo nase, da vedno vse delam zadnji trenutek in podobno. Sicer je tako že od srednje šole, ampak takrat mi je dejansko šlo malo slabše, tako da so te besede dejansko imele nek smisel, zdaj pa se imam za dokaj uspešno, in ko slišim take stvari me to globoko prizadane in mi gre na jok, tako da bi se najraje samo zaprla v sobo in ostala tam. Naj povem, da sem na faksu med boljšimi v razredu, ukvarjam se z veliko športi in sem v vseh uspešna, imam veliko prijateljev, imam super študentsko delo za katerega sem plačana 21evrov na uro kar je veliko nad slovenskim povprečjem, veliko potujem in sem na splošno zadovoljna s svojim življenjem. Ravno zato ne razumem, zakaj mi je tako mar za mamino mnenje in zakaj me njene besede tako prizadanejo. Po eni strani se zavedam, da imam za sabo ogromno dosežkov in da bi bili mnogi starši ponosni na otroka, kot sem jaz. Po drugi strani pa se počutim, kot da sem nesposobna in kot da samo stojim na mestu. Kot da karkoli naredim, ni dovolj. Potem me pa še primerja z otroci njenih prijateljic in mi govori kako so pridni in kaj vse delajo, s tem da so običajno zelo uspešni samo na enem področju, če pa izpostavim da jim nekje npr. ne gre tako dobro me pa takoj še bolj skritizira. Vse to me zelo moti, ampak vedno ko se želim z njo pogovoriti o tem oz. o čemerkoli me samo zavrne. Naj še dodam da pri nas se o čustvih nikoli ne pogovarjamo. Jokam mogoče trikrat na leto, pa še to ne pred starši, ker je odziv vedno: “Ne se smilit sama sebi, sama si kriva.” Kot sem že zgoraj omenila sem letos 3 mesece imela dokaj hude zdravstvene težave - prvi teden fizično sploh nisem mogla vstati iz postelje, potem ko pa se je zaveklo je mama takoj 'to se samo delaš' in 'to je samo stres dej nehaj'. Po mesecu in pol sem dobila diagnozo, bilo je kar resno, starejše ljudi in ljudi z slabšo fizično pripravljenostjo s to diagnozo ponavadi zdravijo v bolnici. Tako da ne samo da moram biti popolna očitno tudi fizično z mano ne sme biti nič narobe. Potem pa sem se spomladi še poškodovala pri športu, tako da zdaj ne moremveč toliko športat kot prej, zaradi česar mislim da se mi je tudi dokaj poslabšalo duševno zdravje, ker je šport moj glavni način sproščanja. Šport je bil vedno moj ventil, zdaj pa sem ga izgubila. Ker se mi stvari samo kopičijo, sem razmišljala da bi si pomoč poiskala pri svetovalnici Posvet, ampak vedno ko jih želim poklicati si premislim, ker se počutim boljše kot dan prej in potem se to samo ponavlja v neskončnost. Dvome imam tudi zato, ker se težko odprem ljudem in ne vem, kako bi potem to bilo pri pogovoru s strokovnjakom. 

Poleg tega sem dokaj prepričana da imam ADHD, saj ga ima v naši družini kar nekaj članov, ki imajo postavljeno tudi uradno diagnozo. Ko sem enkrat to omenila mami je rekla da ni res in da sem samo lena. Kašno leto nazaj sem to zaupala osebni zdravnici, ki mi je tudi napisala napotnico za psihiatra, ki je žal nisem koristila, kar zdaj tudi zelo obžalujem.

Pa še to glede 'izgube' še enega leta. Mislim da majhnemu delu mene to še kar ustreza ampak si morda tega ne želim priznati. Letos sem veliko časa izgubila zaradi bolezni, tako da bi zdaj dejansko lahko potovala in opravila vse kar si želim. Tudi mi ni prav jasno, zakaj se mojim vrstnikom tako mudi s faksom in da bi se čimprej redno zaposlili, ker se mi zdi da si potem vezan na nek fiksen urnik in na eno mesto in s tem izgubiš veliko svobode, česar je mene osebno zelo strah, ker sem rada spontana in živim bolj na 'free'. Delala bom celo življenje, se mi zdi škoda da ne bi izkoristila časa zdaj ko sem mlada. Tako da po eni strani se mi zdi še eno leto fajn po drugi strani pa me je strah, da bom zaostala za vrstniki in bom spet eno veliko razočaranje. Tudi realno ne vem, ali me je res bolj strah 'izgube' še enega leta ali tega kaj bojo rekli starši in da me bojo imeli za nesposobno.

Zapisano malo na dolgo in brez repa in glave, ampak bi bila zelo hvaležna za kakršnokoli mnenje ali nasvet. Že v naprej se vam lepo zhvaljujem!

Pozdravljeni,

najlepša hvala za vaš odgovor.

Glede ADHD - ja imam kar težave z osredotočenostjo in vztrajanjem, sploh na področjih ki me ne toliko zanimajo. Na faksu imam sicer srečo, ker dobivam dobre ocene tudi z minimalno učenja, če bi se morala učiti za vsak izpit že teden prej tako kot moji sošolci ne vem kako bi prišla skozi, ker vem da se ne bi mogla spravit k učenju. Že zdaj se začnem učiti zadnji dan in še to samo zato ker me začne prijemat panika, vendar so kljub temu rezultati običajno dobri. Težave se pojavijo, ko imam še miljon drugis stvari zraven in se ne morem spraviti delat nobene. Potem pa včasih nenadoma dobim motivacijo in začnem delat vse hkrati ampak potem nič ne dokončam oz. čakam do zadnjega trenutka. Logično vem točno kaj vse moram narediti ampak se preprosto ne morem spravit delat. Včasih pa tudi dobim neke prebliske, ko se začnem ukvarjat z kakšnim hobijem in potem bi cel čas rada delala samo to, potem se pa po kakšnem mesecu tudi tega naveličam. Zdaj ko se pa mentalno malo slabše počutim se pa res ne morem spravit delat prav nič, opraviti moram še dva izpita na faksu, ki nista težka in vem da bi se takoj naučila ampak iz nekega razloga sploh ne morem začet, če pa se usedem za mizo me zamoti vsaka najmanjša stvar npr. začnem se igrati z radirko ki jo imam na mizi, začnem gledati skozi okno... Tudi pri pogovoru z nekom se pogosto zasanjam, sploh če me tema pogovora ne toliko zanima, potem pa preslišim pomembne informacije zaradi katerih potem delam napake. Tudi zelo slabo upravljam s svojim časom, poskusila sem si narediti urnik ampak mi sploh ne pomaga. Sem tudi zelo impulzivna - če mi v trenutko nekaj zapaše bom to takoj naredila brez kakršnegakoli razmišljanja na morebitne posledice, zaradi česar se včasih znajdem v neprijetnih situacijah. Pri delu teh težav nimam, ker delam v športu in se zato neprestano gibam in v tem uživam. Bom pa še enkrat kontaktirala zdravnico glede napotnice, ker mislim da bi mi pomoč prav prišla sploh zaradi faksa.

Z veseljem bi šla na pogovor s strokovnjakom samoplačniško, ampak si finančno trenutno tega ne morem privoščiti. Ko se opogumim bom poklicala svetovalnico Posvet.

Glede staršev pa: tata je bolj pasiven, ima svoje mnenje ampak ne bo nasprotoval mami, ponavadi ima ona glavno besedo. Sicer pa mislim da ga ne bi toliko motilo, če bi si vzela še eno leto, ampak tega ne bo nikoli rekel naglas. Meje sem želela že večkrat postaviti vendar neuspešno, ker mama ne želi niti slišati. Zato se tudi ne pogovarjam toliko z njo. Potem pa vsake toliko vpraša kaj je narobe in zakaj sem tako tiho. Ko pa v redkem primeru dejansko povem kaj je narobe pa takoj začne kričati, žalit in kritizirat. Tako da se preprosto ne trudim več, ker ne glede na to kaj naredim je odziv vedno enak. Me pa vseno zelo moti, ko povzdigne glas in govori take stvari o meni, ker vem da v večini niso resnične ampak v vsakem primeru ni potrebe po tem, da jih izreče naglas.