Vprašanje:
ne vem kaj naj
Tema: Čustva, Odnosi v družini, Žalost in depresija
-
ne
nekdoo
nekdoo
Objavljeno: 17 feb. 2024 12:31
Vsebina je skrita.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 19 feb. 2024 12:32
Odgovor svetovalke:
Draga Nekdo.
Ker si želela, da se tvoje sporočilo skrije, ne bom preveč obnavljala zapisanega, v nekaj točkah pa moram omeniti vsebino, da ti lahko ponudim bolj konkretne odgovore.
Se strinjam s tabo: ne bom rekla, da bo bolje, ker tega ne vem. Tega nihče ne ve, niti ti. Naši možgani avtomatično sklepajo iz preteklih izkušenj, ampak slednje niso dokaz, da bo tudi v prihodnje šlo enako.
Čeprav se ti zdi, da si že odrasla in da bi morala pri svojih letih že nekaj »pokazati«, naj te potolažim, da to sploh ne drži. Ogromno mladih živi pri starših do 30. leta in še več. Študirajo vrsto let, vmes pavzirajo, celo zamenjajo študij ali naredijo dva povsem različna študija … ali pa jih pustijo. Se združujejo in ločujejo. Doživljajo uspehe in padce. Da o službah ne govorim. Tudi sama recimo šele pri 41-ih začela delati v službi, ki mi je res pisana na kožno in me »osrečuje«. Predhodne službe so bile vsaka po svoje dragocena, ampak v nobeni nisem bila »srečna«.
Ideja »srečnosti« je na sploh zgrešena. Sreča je nekaj, kar pride smo po sebi, je bolj kot ne kratkotrajen občutek, zato to ni najbolj dober življenjski cilj.
Bolje je stremeti k temu, da se naučiš biti sama sebi dovolj dobra opora in biti drugim dovolj dober sočlovek. Življenje namreč nikoli ni nek ustaljen dosežek, ampak se stalno spreminja, pogosto je krivično (do vseh!) in nam redko prizanaša z razočaranji.
To pa ne pomeni, da ne moremo doseči določene stopnje zadovoljstva in je tudi vzdrževati!
Morda res ne boš nikoli velika optimistka in vedno nasmejana dobrovoljka. Takšna pač si. A tudi tisti, s katerimi se primerjaš, to niso ves čas. Ljudje smo osebnostno različni in tudi različno dovzetni za različne duševne ranljivosti. Toda zgolj zunanji videz velikokrat vara. In nobene koristi nimamo od tovrstne primerjave z drugimi.
Zdaj pa k »dobri novici«. Do neke mere vsekakor lahko pričakuješ, da se ti bo stanje izboljšalo, če boš k temu stremela. Skoraj vse imaš še pred sabo! Se strinjam, da se velja posvetiti občutku izgube in žalosti zaradi očeta. Izgubila si ga v zelo občutljivih letih. Nisem najbolj razumela zapisa o psihologih (omenjaš, da hodiš od 13. leta, in hkrati, da razmišljaš, da bi šla … Si hodila v preteklosti in potem odnehala?). Kakorkoli, glede na vse, kar opisuješ, ti toplo priporočam, da se odločiš za psihološko svetovanje. Učinek pa bo odvisen od več dejavnikov. En je ta, da ti je oseba, ki nudi svetovanje, v redu. Tu pa so potem še enako ključni ostali: lastna pripravljenost zazreti se vase in vaditi nova spoznanja, rednost in zadostna pogostost srečanj s svetovalcem … In čas. Če bi se odločila za psihoterapijo, to običajno pomeni najmanj eno leto rednih srečanj. Štejejo tudi zdrave navade izven obravnave: dovolj spanja, uravnotežena prehrana, dovolj gibanja, stika z naravo, druženja z bližnjimi in hobijev.
Glede na tvojo starost ti toplo svetujem obisk najbližjega Centra za duševno zdravje odraslih ali Center za psihološko svetovanje Posvet. Gre za brezplačno pomoč.
Zaupaj, da nekaj v tebi dobro vé, kaj bi s sabo. In se odloči, da boš to (postopno) odkrila. :)
Vse dobro ti želim.
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
ne
nekdoo
nekdoo
Objavljeno: 21 feb. 2024 09:33
Vsebina je skrita.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Maruša Bertoncelj
Objavljeno: 21 feb. 2024 14:37
Odgovor svetovalke:
Me zelo veseli, da ti je odgovor prišel prav. :) In hvala za pojasnilo.
Kot pravilno ugotavljaš, je odkritost v sodelovanju s svetovalko ključna za spremembo. Si tudi starejša in sedaj gotovo bolje razumeš tako samo sebe kot pomen psihološke podpore.
Ker si že polnoletna, mami nisi dolžna povedati, da obiskuješ psihologinjo. Verjamem pa, da bi ti bilo bolje, če vé. Tudi zato, da te bo lahko pri tem podpirala. Morda greš na uvodni pogovor brez njene vednosti, potem pa s svetovalko oz. psihologinjo oblikujeta idejo, kako in kdaj povedati mami?
Lahko razumem tvojo skrb za mamo, ampak kot otroci pogosto "pozabimo", da nismo dolžni skrbeti za starše, je pa njihova dolžnost skrbeti za svoje otroke - vsaj dokler se ne osamosvojijo. Verjemi - velika večina mam še kako želi vedeti, kako je njihovim otrokom, in samo upajo, da se bodo v stiski najprej obrnili nanje. Vsakič znova.
Verjamem, da zmoreš in da si najbolj pomemben korak že naredila: odločitev za spremembo in pomoč!
Samo tako naprej. :)
Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.