Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

ne vem kaj je z mano

Tema: Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe, Telesna samopodoba

  • id

    idk123

    idk123

    Objavljeno: 20 maj 2024 01:14

    Pozdravljeni!

    Verjetno bom napisala preveč glede na to, da moje stvari niso tako nujne in se že v naprej oproščam. Hodim na konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, vendar sem že v osnovni šoli po glasbenih tekmovanjih pobirala najvišje dosežke, v šoli sem imela praktično samo odlične ocene, povsod mi je šlo. Tudi zdaj imam v redu ocene, za gimnazijo - imam pa dve trojki in nekaj štirk, vendar mi predmeti kot mat grejo. Zaradi težav z dihanjem, ki so se mi pojavile zaradi stresa v 7, razredu sem hodila k od začetka 9. razreda psihologinji 1 leto in pol, vendar sva zaključili, ker je bila mnenja, da sva naredili vse kar sva lahko in sem v redu. V resnici sem ji od vstopa v srednjo šolo nehala govoriti o težjih temah, od začetka šolskega leta do decembra sva se itak videli okoli 4-krat in ji nisem povedala, da mi je bilo takrat - novembra in decembra najhuje in naporno zaradi ocen ter pomembnih nastopov - vsak dan sem se večkrat jokala, imela med tem napade čudnega dihanja, ko sem napol hiperventilirala (sploh zvečer), na splošno imam te težave z dihanjem že 5 let, tudi v mirovanju, poslabšajo se v stresnih obdobjih. Na sredini marca, ko je bilo spet veliko stvari in je postalo preveč vsega, sem se prvič šla rezat, vendar je bilo zgolj 5 ureznin. O tem vejo moje 4 najboljše prijateljice, ki so zelo supportive, je pa res, da je 1 od njih včasih počela to, druga pa to še vedno včasih počne. Takrat sem tudi šla k svetovalnemu delavcu, zaradi profesorice za športno vzgojo, ki je opazila, da nisem pri sebi (bila sem čisto zaspana, ker sem vsak dan delala in se učila do okoli 2 zjutraj, na splošno to počnem že celo leto in spim na noč okoli 5 ur, vstajam se ob 6). Pa tudi občutljiva sem bila, enkrat sem morala sredi nemščine s prijateljico ven iz razreda, ker sem se jokala, ker mi nekaj ni šlo pri nem pa tudi še za nazaj pri mat, čeprav imam matematiko rada in mi gre super. Skratka v svetovalno sem šla po nasvete glede organizacije časa, da ne bi več delala v zgodnje ure. Pogovarjala sva se tudi o dihanju in perfekcionizmu, o resnejših stvareh ne. Na splošno vedno, ko sem tam mi gre na živce, ker je tako osladno pozitiven, velikokrat z mislimi odtavam, tudi pri njemu sem ustvarila imidž, da sem zgolj oseba, ki ima težave s stresom nič resnejšega. Na sredini aprila sem se naslednjič šla rezat (v obdobju med sredino marca in aprila sem imela še eno težjo fazo, vendar si nisem ničesar storila - sicer se pa ves čas menjavajo obdobja ko sem nekaj časa v redu, pa spet ne nekaj tednov). V času, ki je pripeljal do tega, da sem si aprila šla spet to storit sem vsako noč dobila napol panični napad, hiperventilirala sem. Vedno, ko sem zapadla v to paniko sem čutila, da bi rada na polno kričala, v prsih in glavi sem čutila fizičen pritisk kakor da se moja notranjost vedno bolj širi name in bom eksplodirala. Vendar sem morala biti čisto tiho, saj nikoli nisem bila sama, na silo sem morala ustaviti to dihanje in jok, vsakič pa ko sem to storila, sem na koncu fizično izčrpana obležala. Po 1 tednu tega sem namesto vsega začela čutiti nič, in takrat sem se šla 3 dni zapored poškodovati, da bi čutila nekaj, na nek način je bila to tudi metafora - kri so bili moji problemi, ki nato jih obrišem stran, rane oskrbim in opazujem kako problemi izginejo (vem, da to zveni kot da sem nora). Od takrat sem bila čez kak teden bolje in nekaj časa v redu, potem spet slabo, v redu, in zdaj sem spet slabo. Fora je v tem, da zdaj sem izgubila upanje, da bom kdaj ok. Izgubila sem voljo za vajo (čeprav imam rada glasbo in mi je vse), učim skoraj nič in odlašam z delom (zdaj me je strah kaj bo, ker imam veliko ocen, ampak se enostavno ne morem pripraviti do učenja), utrujena sem (če včasih nisem spala zaradi dela, zdaj večino časa sedim za mizo pri odprtih zvezkih, vendar visim na računalniku ali pa buljim v steno z žalostno klavirsko glasbo na slušalkah, če pa grem prej spat pa itak ne morem zaspati), stvari, ki sem jih včasih počela rada (branje) itak ne počnem že celo leto, ker ni časa. Občutljiva sem, velikokrat se jokam, malo sem z družino, ko mami zmaga v prepiru in me prisili, da končno grem na sprehod sem ves čas tiho in v svojih mislih (to je nasprotje z extrovertirano osebo, ki sem bila celo svoje življenje), tudi v šoli mi na eni točki v dnevu zmanjka socialne energije (v šoli sem povprečno od 7 zjutraj do 7 zvečer). Zadnje čase sploh razmišljam o tem, kaj je fora vsega, če se vedno vračam v iste stare vzorce, pred mano so pa še 3 leta šole, faks - in zakaj bi bilo kaj boljše, ko bom v službi? Ko si predstavljam vse to se počutim totalno izmučeno, ne bom mogla cel lajf se tega it, če iboo vedno tako potem se lahko tudi konča, saj je brezveze. To so seveda zgolj moje misli, v resnici se ne bi bila sposobna ubit pa tudi stotiti tega moji družini, vendar me take brezupne pomisli velikokrat prevzamejo. Sploh ne vem kaj mi je, kakor vem to ni depresija, dvomim da so moje težave sploh med resnejšimi, saj imajo ljudje veliko hujše. Zadnjih par dni spet čutim močno potrebo po samopoškodovanju, vendar sem si danes namesto tega na roko in nogo šla pisati citate (obožujem citate in različne misli, že od 5. razreda jih zapisujem). Prijateljica mi je prav tako , prinesla tatuje metuljčke za čez stare brazgotine in sem namesto rezanja šla risat zvezdice okrog njih, na kar sem ponosna. Probleme imam  pa sicer tudi s samopodobo (že dolgo časa), čeprav mi vse prijateljice govorijo, da sem lepa in imam popolno postavo, vendar se mi zdi, da sem se zredila. Imam obdobja, ko ne pojem skoraj nič čeprav sem lačna, drugič pa spet pojem kup nezdravih stvari, potem se pa počutim krivo. Zelo sem zmedena, ne vem več kaj čutim in kaj se mi dogaja.

    Oprostite za dolgo pismo in res vam hvala, če si boste vzeli čas za odgovor.

  • Ni

    Niki

    Niki

    Objavljeno: 21 maj 2024 20:41

    Hej. Jaz sem imela podobne težave od 16 do 23 leta, ko sem tudi poskušala samomor. Potem sem končno dobila ustrezno paihoterapevtsko pomoč. Svetujem, da čim prej najdeš terapevta/ko. Lp

  • Uredništvo

    Dijana Kožar Tratnik

    Objavljeno: 02 jun. 2024 21:39

    Odgovor svetovalca:

    Pozdravljena.

    Se opravičujem za pozen odgovor. Kar opisuješ, ni majhna stvar, in stiska, ki jo čutiš, je velika. Dogaja se ti zelo veliko, vzporedno obiskuješ dve šoli in predstavljam si, da si zelo obremenjena. Obremenjenost se lahko stopnjuje do napadov tesnobe, ki jih tudi doživljaš. Vsega je veliko, preveč. Bliža se tudi konec šolskega leta, pritiski prihajajo tako od zunaj kot od znotraj in ko ne zmoreš drugače, se porežeš.

    Praviš, da si že obiskovala psihologa, vendar mu o tem nisi govorila. Dobro bi bilo, da bi v zaupnem terapevtskem odnosu lahko govorila o tem, kar se ti dogaja in kaj doživljaš.

    Kako je pa doma? Lahko morda poveš staršem in prosiš, da te ponovno naročijo na obravnavo? Nujno je, da o tem poveš nekomu odraslemu, ki mu zaupaš, ker se bojim, da težave same od sebe ne bodo minile. Tudi rezanje na dolgi rok ne bo pomagalo, morda ti nudi hipno sprostitev, a obstajajo boljše tehnike za to. Nekaterim pomaga, da si na roko dajo gumico ali pa ledeno kocko, nekateri na ves glas kričijo, spet drugi pišejo dnevnik. Pomaga, da svoje občutke na kakršen koli način izraziš. Super, da si našla nadomestni način, da na roko pišeš citate in da o tem lahko govoriš s prijateljico. 

    Vendar pa vseeno, gre za kompleksen problem, ki zahteva strokovno obravnavo. Pišeš, da imaš tudi težave s prehrano, zdi se ti, da si se zredila. Praviš, da si zmedena in zdi se ti, da tvoje težave niso dovolj resne, čeprav opisuješ veliko stisko. Pomagal bi že obisk pri osebnemu zdravniku, ki te lahko napoti naprej. Ne ostani sama s temi občutki, saj se zadeve lahko stopnjujejo in razvijejo v resnejše težave.

    Vesela bom, če boš napisala še kaj. Kako je sedaj s tabo? 

    Vse dobro ti želim.

     

     

    Dijana Kožar Tratnik, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje