Vprašanje:
Ne vem ce sem se prav odlocila
Tema: Moj poklic, moja prihodnost
-
Ja
Jazspet
Jazspet
Objavljeno: 10 apr. 2023 16:34
Pozdravljeni,
Pisem, ker sem se znasla v tezji odlocitvi. Studiram psihosocialno pomoc, ker me psihologija zelo zanima, pa tudi v prostem casu raziskujem in berem vse kar je psiholoskega. Sem prvi letnik in na faksu mi je super, vsec so mi predavanja. Se mi pa zadnje case pojavlja vprasanje oz skrb da bi zelja po pomoci izhajala iz otrostva, saj sem vedno morala mami stati ob strani, jo poslusati in ji pomagati ob prepirih z ocetom, to je bilo vska dan. Ko nisem vec zmogla sem se odlocila, da grem na svoje in si poiskala pomoc psihologinje.
Ampak se vseeno se obremenjujejm s tem da je ta zelja napacna, da se nebi smela odlocit za ta studij in pomoc drugim, saj sem sama imela tezko otrostvo.
Ampak ob misli na to se pocutim zalostno saj ze od malega zelo rada pomagam, sem tudi prostovoljka na razlicnih letovanjih l, taborih kjer mi je zares zelo lepo delati.
-
En
Enapunca
Enapunca
Objavljeno: 11 apr. 2023 16:42
Hj, js sm v ful podobni situaciji. Sicer se hodim v srednjo solo, ampak razmisljam o studiju psihologije, ker me zelo zanima, hkrati pa imam tudi zelo veliko željo pomagat drugim. Se zavedam, da ta želja izhaja tudi pri meni iz tezke situacije v druzini (nasilje, ločitev), ampak mi da delo predvsem z otroki in nasploh, ko lahko pomagam, ogromno veselja, res se boljse pocutim, lahko odmislim svoje težave in dobim motivacijo za življenje in ima moj lajf kr naenkrat neki smisla. Tkoda zakaj ne bi počela nekaj, kar ti je fajn, pa še hkrati drugim pomagas. A ni to najboljš?
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Ana Boršič
Objavljeno: 12 apr. 2023 14:30
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena
pišeš, da je tvoj glavni problem vezan na odločitev glede izobraževanja na terciarni stopnji. Tvoji hobiji in dejavnosti kažejo na to, da si izbrala študij, katerega vsebine te resnično zelo zanimajo. Poleg tega si vestna prostovoljka, ki svoje delo zelo rada opravlja. Kljub temu si v dilemi, saj te skrbi, da si študij izbrala tudi na podlagi tega, ker si se sama soočala z zelo zahtevnimi situacijami v otroštvu. Skrbi te, da je bila tvoja odločitev napačna in da bi morala izbrati kakšno drugo fakulteto.
Verjamem, da ti je zelo težko, kadar pomisliš na zahtevne in čustveno izjemno težke situacije iz tvojega otroštva. Vsekakor naloga otrok, predvsem v času odraščanja, ni ta, da rešujejo skrbi in težave svojih staršev. V tem obdobju vsak otrok potrebuje ljubezen, podporo in razumevanje pomembnih drugih ljudi v njegovem življenju. Posledično so neprijetne izkušnje za posameznika lahko zelo obremenjujoče, saj si običajno želimo svoje starše oz. skrbnike videti srečne in zadovoljne. Žal pa vedno ni tako. Zaradi čustev, ki se razvijajo skozi vzgojo in socializacijo, si želimo, da bi svojim staršem ustrezno pomagali. Ne glede na to, kako dolgo se takšne stvari dogajajo, običajno spomini ostanejo. V kolikor tega ne predelamo, lahko asociacije sprožijo neprijetne odzive, med katere lahko uvrstimo tudi opisano stisko.
Menim, da je zanimanje za določeno strokovno področje lahko posledica želje po rešitvi določenega problema, ki nas bremeni večji del našega življenja. Si morda vsebine, ki jih obravnavaš v okviru študija kdaj razumela kot pot do rešitve oz. boljšega počutja tebe in tvoje matere? Si morda razmišljala, da je tvoja odločitev posledica tega, da si razvila sočutje in empatijo, zaradi katerih si želiš, da bi se drugi posamezniki lažje in bolje znašli v podobni situaciji, kakor si se sama? Naj ti povem, da je nemogoče pričakovati, da bi drugi (v tem primeru otroci) rešili težave in probleme (odraslih) ljudi. Bistveno je, da rešitev poiščejo sami. Tudi kadar odrastemo, smo jim lahko le v oporo in podporo, kadar potrebujejo kakšne informacije ali pa se preprosto želijo izpovedati. Nikakor pa ne moremo rešiti njihove situacije. Si morda razmišljala, da te skrbi, da ne bi mogla pomagati vsem? Menim, da je takšen strah pogost, kadar stopamo na svojo profesionalno pot. Vsekakor je zelo pogumno in verjamem, da tudi dobro zate, da si se odločila iti na svoje in poiskati strokovno pomoč. Seveda pa popolnega miru in rešitve težav ni možno doseči v kratkem času. Kaj takega lahko traja tudi leta, odvisno od vsakega posameznika.
Glede na to, da si napisala, da te tovrstna pomoč zanima in te osrečuje delo z otroki, verjamem, da tvoja odločitev ni bila napačna. Seveda je težko. Četudi se posameznik ne srečuje s tako obremenilnimi situacijami v otroštvu, ga lahko vsebine študijskega programa potrejo, sprožijo razmisleke, preizpraševanja ipd. Včasih je to tudi namen posameznega predmeta. Težko je reči, kaj je tista »najbolj prava odločitev«. Vsaka ima namreč določene pozitivne in določene negativne posledice. Verjamem, da četudi je bil glavni razlog, da bi pomagala sebi, ti ta razlog ne zapre nadaljnje poti v tej smeri. Lahko je ravno obratno. Če obiskuješ prvi letnik tega programa, veš, da te čaka še veliko različnih predmetov in veliko različnih izkušenj, ki ti bodo morda pomagale odkriti, kaj je tisto tvoje poslanstvo, v čemer se počutiš uspešno in kompetentno. Morda boš pri kakšnem predmetu spoznala, kaj lahko narediš, da sprejmeš svojo preteklost in se potrudiš, da boš še nadalje v prihodnosti delovala v svoje dobro, kot samostojna oseba. Si razmislila o tem, da le posamezniki dojemajo takšno delo kot zelo lepo? Da vsi preprosto niso pripravljeni tem temam posvetiti svoj čas?
Zelo dobro je, da si zaupala svojo stisko in da si želiš rešiti nastalo dilemo. Mislim, da je to prvi korak na poti do tvojega boljšega počutja in prave odločitve. Svetujem ti, da si zapišeš pozitivne in negativne posledice tvoje odločitve. Lahko tudi npr. pozitivne in negativne posledice tega, da se morda prepišeš na drug program, da boš lažje uvidela bistvo nastale situacije. Si morda že razmišljala o kakšni drugi smeri? Kaj so tvoje vrednote oz. glavna vodila skozi življenje? Ob čem se počutiš najbolj izpopolnjeno? Poskusi si odgovoriti na ta vprašanja, si jih zapiši, nato pa se pogovori z nekom, ki mu zaupaš. To je lahko kdorkoli, lahko tudi kakšen strokovnjak (npr. psihologinja).
Verjamem, da je tudi tebi dosegljiva pot do miru in dobrega počutja. Če imaš še kakšno vprašanje, pa ti nanj z veseljem odgovorim.
Lepo bodi in vse dobro!
Ana Boršič, mag. prof. pedagogike
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Ja
Jazspet
Jazspet
Objavljeno: 12 apr. 2023 14:44
Hojla,
Hvalaa ti za delenjeje tvoje situacije, veliko je lazje, ce je kdo ki je v podobni situaciji, da ni vec obcutka da sem edina.
Mene to muci vecinoma zaradi tega ker mi drugi govorijo, da hodim po tankem ledu, ker zelim pomagat otrokom s tem ter da izhajam iz sebe.
Ampak se mi po drugi strani zdi, da mi ki smo dali to cez tudi lazje razumemo druge, ko seveda predelamo svoje. Ampak tudi jaz si zelim pomagat zato, ker ne zelim da bi bil kak otrok v tem sam, ker mu zelim dati upanje da se bo stvar resila,jih tudi bolj razumem in ker sem sama to dala cez in brala o tem tudi veliko hitreje opazim, da katerega od otrok zlorabljajo in mi je res vsak otrok pomemben, ker sama iz letovanj tudi opazam da vcasih tudi nasi nadrejeni ne vedo odreagirat prav, kaznujejo otroke tako da meji ze na naslija, ko morajo otroci drzati roke vzrak in stat pri steni, pol ko ugotovim da je otrok zlorabljen, od doma kar se vidi ze 1000 metrov stran si upam o tem obvestit oz. Dat prijavo naprej. Ker sem se naucila ko sem resevala naso situacijo, dala prijavo, da je res vedno nekdo ki lahko pomaga tam kjer sama ne zmorem. Ampak pol pa se najde kdaj pa kdaj kdo ki mi rece da to delam zaradi sebe ker bi rada pomagala svojemu notranjemu otroku. Ampak ko sem bila otrok se niti nisem zavedala da dozivljam nasilje, ter tudi ce bi dal kdo prijavo bi mi bilo verjetno dosti hujse kot sedaj ko sem tolko odrasla in razumem situacijo. Ampak pol vseeno prudejo te skrbi vn glede napacne odlocitve, in pol se full sekiram, pa dull dvomim v sebe zaradi tega kar mi jemlje motivacijo da pomagam se komu. Sem vbistvu hvalezna da se je tako pri nas odvilo da sem dala sama prijavo ko res vec nisem zmogla. Ampak me to vse glede odlocitve za faks zeloo obremenjuje
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Ja
Jazspet
Jazspet
Objavljeno: 12 apr. 2023 16:44
Pozdravljeni,
Najlepsa hvala za tolazilne besede, in vprasanja, ob katerih sem lahko premisljevala. Se opravicujem zgornje sporocilo, ki sem ga napisala pred tem, je bilo preden sem videla vas odgovor.
Ker pa nimam nikogar s komer bi lahko o tem debatirala bi napisala kar tukaj.
Res je empatija se mi zdi da se je mocno razvila iz tega ker sem sama dozivela to situacijo doma. Ze od kar se spomnim sem bila sicer empaticna, se takrat ko sem bila vecinoma pri babici kjer mi je bilo zares lepo, sicer sem imela soseda, ki je bil pedofil, in sem ga mogla prenasat od rojstva do 8 razreda, med tem sploh nisem vedela da je to kar pocne narobe. Ko pa sva se z prijateljico pogovarjali o njem, in o sodnem postopku ki ga je sprozil ati pa sve obedve nekoliko videli tega soseda kot osebo, ki v rabi strokovno pomoc prej kot kakrsnokoli kazen, saj se nama je zdelo da bo le tako lahko situacija razresena. Tako da ko gledam nazaj sem imela ze takrat zelo razvito empatijo, vhkrati sem pa vseeno bila jezna na soseda, se ga bala,...
Potem pa mislim da se je empatija se samo razvijala ob pogovorih, z mami doma. je pa empatija nekaj kar zelo cenim pri sebi. Hkrati se pa ucim ob empaticnem odzivanju se poslusati sebe in postavljat meje, kar pa nekaj casa nazaj se nisem zmogla.
Opazam tudi da mi faks veliko daje saj delamo veliko na sebi npr. Seminarsko o tem da naresim meditacijo vsak dan pisemo obcutke dozivljanja-kar me prisli da si jemljem vec casa zase, pravtako ucenje komunikacije, za kar niti nisem vedela, da bom na faksu dobila. Saj sem na faks gledala bolj kot na pomoc pri delu z otroki, na letovanjih. Kar me pa se najbolj preseneca pa je da vcasih ostanem se bolj mirna od sosolcev ob debati o kaksni situaciji, sklepam da je to ena dobrih plati zlorab ki sem jih dala skoz v zivlenju.
Se mi pa zdi da si res zelim pomagati vsakemu, ki mi zaupa tezavo, se res probam vanjo poglobiti razmisliti, razmisljam tudi za nazaj ce sem dobro naredila, kaj lahko spremenim drugic, ce sem ucencu zares pomagala ali pa sem mu s kaksno besedo skodovala,...
Na faks pa nisem gledala kot nekaj kar bi lahko resilo tezave z mami, saj sem po eni strani nehala mami skoz pomagat, ker se mi zdi da sem bila zanjo OK le takrat ko me je rabila. Ko sem to ugotovila, sem bila zelo jezna nanjo. Zdi se mi tudi, da me sploh ne poslusa, ko ji zelim kaj zaupati. Razmisljam ce bi iz tukaj izhajala ta zelja, po pomoci drugim, ampak imam tudi prijateljice, ki ne rabijo pomoci ob katerih se cutim slisana, ljubljena, imam obcutekda sem ok,tako da res upam da ni ta zelja iz tu, edino to so stvari katere me na faksu vcasih malo obremenjujejo na sreco jih se ni veliko
O drugem faksu pa se nisem razmisljala, ker mi je faks zaenkrat res zelo vsec, pravtako sosolci in profesorji. Edino kar sem razmisljala je studij socialne pedagogike
Vrednote pa se trenutno giblejo okrog znanja, pomoci drugim, empatije, prijateljstva, srece, notranjega miru.
Hvala da sem lahko delila dozivljanje z vami
Najlepsa hvalaa za vso podporo
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Sp
Spet ena punca
Spet ena punca
Objavljeno: 13 apr. 2023 10:05
Hj, spet jst.
Skratka tut s takimi vprasanji se neprestano sprasujem in res to stekam. Drgac k si napisala, da te ful moti, kaj ti drugi govorijo, pac lej tvoj lajf je in ti zase veš kaj si želiš in ti zase veš kje se dobro počutiš. Če ti socialno delo prinaša veselje, delej to. Sej je point lajfa itak, da se mas ti fajn.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Ana Boršič
Objavljeno: 17 apr. 2023 12:53
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena!
Veseli me, da si v odgovoru prepoznala namen. Verjamem, da ti je zelo težko, v kolikor nimaš nikogar, s komer bi se lahko o tem pogovorila.
Vidim, da si resnično razmišljala na podlagi zastavljenih vprašanj. Žal mi je, da si ob tem pomislila na posamezne neprijetne dogodke iz preteklosti, kot je izkušnja s sosedom, čigar nagnjenja so bila zagotovo sporna. Žal mi je, da so del tvojega odraščanja zasedli tudi takšni trenutki. Kljub temu pa verjamem, da se lahko s čustvi, ki so povezani s tem dogajanjem, soočiš. Povsem običajno je, da kot otrok nisi prepoznala spornih vzorcev odraslih ljudi okoli tebe. Dobro pa je, da si jih prepoznala sedaj in začrtala mejo, česa si v prihodnje ne želiš v tvoji bližini. Verjamem, da je širša perspektiva na njegova dejanja posledica tvoje empatije in sočutja. Kljub temu pa velja razmisliti o tem, da določena dejanja kljub posameznikovim težavam niso opravičilo za nastalo situacijo.
Dobro je, da opažaš tudi sama pozitivne posledice tvojih pogovorov z materjo ter dejavnosti na fakulteti. Vsekakor je ključnega pomena to, da znaš sama našteti te pozitivne posledice, saj bodo le na ta način dobile tisto pravo vrednost zate. Lahko si ponosna nase, da si iz težke in čustvene obremenilne situacije naša nekaj dobrega za tvoje nadaljnje življenje.
Le konstruktivni premisleki, ki bodo vključevali tako uspešne kot manj uspešne plati, te bodo vodili do napredka na tvoji osebni in poklicni poti. Uspeh namreč pride le takrat, ko se zavemo, da so vse ovire le izzivi, ki nam pomagajo postati boljši.
Kar zadeva tvojo željo po poglabljanju tematike na fakulteti, menim, da boš težko določila le en razlog. Običajno so takšne pomembne življenjske odločitve povezane z mnogimi dejavniki, čustveno zaznamovane in morda niti ne povsem racionalne. Vsekakor pa je dobro, da si že sama naštela več kot le en razlog. Na ta način si namreč sama sebi dokazala, da želja ne izvira le iz težnje po reševanju materinih težav. Svetujem ti, da razmisliš o vajini komunikaciji. Morda ji zastaviš tudi kakšno vprašanje, da preveriš, ali so tvoje trditve resnične ali gre le za tvoje sklepanje. Povsem normalno je, da si ob tem jezna ali žalostna, vendar včasih tudi odrasli ljudje reagirajo drugače, kot bi si morda želeli. Verjamem, da je vredno poskusiti in vzpostaviti komunikacijo tudi na kakšen drugačen način. Ustrezno pot pa lahko poiščeta le skupaj, saj je v odnosu vedno 50% - 50%. Svetujem ti premislek o tvojih 50% in nadaljnjem vedenju. Morda boš ugotovila, da lahko še kaj spremeniš, morda boš prišla do uvida težave, morda pa boš spoznala, da si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči. O tem se lahko pogovoriš tudi s tvojimi prijateljicami, ki te, kot praviš, dobro poznajo in v odnosu, s katerimi se počutiš slišano in ljubljeno.
Super, da ti je študijski program zelo všeč. To lahko pomeni, da so vrednote, h katerim stremijo v okviru študijskega programa, blizu tudi tebi. Ravno to zavedanje pa je zelo pomembno za oblikovanje prihodnjih odnosov, postavljanje meja in za dobro počutje.
Želim ti vse dobro, če pa imaš še kakšno vprašanje, ti nanj z veseljem odgovorim.
Ana Boršič, mag. prof. pedagogike
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.