ne vem

Pozdravljeni,

v zadnjem času mi nekatere misli ne dajo miru, zato sem se odločila, da o njih povprašam neko tretjo osebo, ki bo sposobna zadevo presoditi subjektivno - torej vas.

Že skoraj od nekdaj sem se imela za nekoga z veliko hobiji, sploh tistimi, ki zadevajo ročna dela. Nisem se obremenjevala s tem, kako dobra sem v njih (ker kakšno težo pa to sploh ima za otroka?), ampak v zadnjem času me moja (ne)nadarjenost moti. Dejstvo, da moje risanje, kvačkanje, vezenje, šivanje oz. ustvarjanje na splošno ni niti približno tako dobro, kot so dela drugih ljudi moje starosti, mi jemlje veselje do teh stvari. Recimo ena moja sošolka je tudi navdušenka ročnih del, vendar je v njih boljša od mene in njo imajo vsi za 'tisto, ki je dobra v ročnih delih', medtem ko nihče ne ve, da so tudi moj hobi. Enako z risanjem. Pa jeziki - zelo me zanimajo in rada bi jih znala čim več, a trenutno ne gre ravno v pravo smer: španščino, ki sem se jo tri leta učila v osnovni šoli, sem večinoma pozabila, znanje ostalih tujih jezikov, ki se jih učim zdaj pa mi je med poletnimi počitnicami v celoti ušlo iz glave (sem drugi letnik gimnazije). Kako naj torej nekomu rečem, da me zanimajo tuji jeziki, ko pa vendar poleg svojega maternega znam samo še angleščino (tudi v tej nisem ravno strokovnjak) in neko poslovenjeno različico hrvaščine? Kako naj rečem, da uživam v učenju jezikov, če pa so od mene boljši celo vsi tisti, ki tega ne štejejo za svoj interes? V osnovni šoli sem tudi zelo rada pisala zgodbe, zdaj pa spet opažam, da v tem niti nisem tako dobra. Seveda lahko skupaj spravim nekaj kolikor toliko berljivega, a so nekatere moje sošolke v tem veliko boljše kot jaz. Tudi ne vem, kako naj nekomu rečem, da me zanima antika, potem pa o njej ne vem nič več kot tistih nekaj prežvečenih dejstev, s katerimi se na neki točki srečajo vsi srednješolci. Že res, da o antiki kot o svojem interesu ne razmišljam prav dolgo (pravzaprav je to moja nedavna strast) in torej nisem imela časa še vsega raziskati. Nekako me zbode, ko vidim druge, ki o nečem, kar jih resnično zanima, vedo povedati prav vse - počutim se kot nekakšen prevarant. Prav zato mi je včasih težko govoriti o svojih hobijih. Oziroma težko postane, ko nekdo želi videti sad tvojega hobija - zdi se mi, da moj izdelek nikoli ne pride niti blizu pričakovanja osebe, ki me je o njem povprašala. Saj ne, da me je kdo kdaj kritiziral, a vendar.

Nekako me zanimanje vodi do naslednje točke, problema ali misli, ki se mi poraja zadnjih nekaj tednov - recite ji, kot ji hočete. Rada bi brala o antiki, saj me zanima in na to temo je bilo napisanih res že kar nekaj knjig, problem pa nastane, ko naletim na kakšno 'pretežko'. Sploh razno (ne)leposlovje za odrasle velikokrat niza same letnice, imena in strokovne izraze, da se v morju podatkov kar izgubim, ampak nekako je to nabor gradiva, ki ga naša šolska knjižnica o temi ponuja. Ne vem, ali naj z vsem skupaj pač še malo počakam, saj bom z leti verjetno res razumela več, ali naj knjige začnem brati že zdaj in morda preskočim dele, ki me dolgočasijo. Morda jih preberem zdaj in spet čez nekaj let? Tema me zanima trenutno, ampak si nočem vsega skupaj zamoriti (pri kakšnih delih se res vidi, da ciljajo predvsem na odraslo publiko).

Veliko časa namenjam tudi razmišljanju o poklicu, o svoji prihodnosti. V osnovni šoli sem točno vedela, kaj želim, ampak zdaj ugotavljam, da to morda ne bo mogoče - želela sem si postati pravnica. Teoretično imam seveda dobre pogoje za uresničitev svojega cilja, a sem v gimnaziji ugotovila, da nisem oseba, za kakršno sem se imela. V osnovni šoli sem bila odlična, kljub temu da sem se učila zgolj nekaj dni pred testom (za predmete, ki so mi šli razmeroma dobro pa se nisem učila čisto nič), zdaj pa ne morem najti koncentracije in se komaj spravim k učenju en dan ali en večer prej, ocene pa so seveda temu primerne (sicer sem imela zaključeno štiri, ampak je bila npr. biologija samo zadostna). Kako naj torej pridem na pravno fakulteto, če se mi že zdaj ustavlja? To misel torej počasi opuščam, živela je samo v moji glavi (ali srcu, če sem poetična) in očitno bo tako tudi ostalo, a se je kljub temu težko sprijazniti, da se moram odreči svojim sanjam zaradi lastne lenobe. Se pa tudi poigravam z mislijo, da bi delala v Nemčiji: morda za nekaj let, morda za večji del svojega življenja. Poleg višjih plač me tudi sama država in jezik zelo zanimata, potem je tukaj še drugačno okolje in novi ljudje ... Verjetno pa Nemčijo kot večina ljudi z Balkana (čeprav bi se dalo razpravljati, če Slovenci to smo) vidim kot neko 'obljubljeno deželo', oz. deželo priložnosti, v kateri imaš zagotovljeno boljše življenje. V glavnem se zavedam, da ni tako, a včasih vseeno pomislim ali s tem domnevnim zavedanjem zamisel sami sebi samo poskušam prikazati kot bolj premišljeno, tehtno. Nočem iti tja in se opeči, skrbi pa me tudi, da bi me ljudje dojemali kot tujko, kot še eno, ki je tja prišla iskat delo. Poleg tega sem od nekdaj želela postati tudi pisateljica, ampak spet pridem do tega, da v tem nisem tako dobra, kot sem si mislila, da sem. Najbolj me je zabolela pripomba profesorja, ki mi je na spis napisal, da se suhoparno izražam. Moja sošolka je za taisti spis edina v razredu dobila odlična oceno in to me je zaskelelo še bolj - včasih, v osnovni šoli, sem bila vedno jaz tista, ki je edina dobila pet. Res boli, ko nisi več najboljši. Ali sem sebična? Namesto, da bi bila vesela, da imam v razredu tako nadarjeno sošolko, se smilim sami sebi, ker nisem jaz na njenem mestu. Morda pa te pisateljske žilice sploh nimam v sebi in je nikoli nisem imela? Sem bila ves ta čas preveč zagledana v svoje uspehe in nisem opazila, da je moje pisanje dobro samo za osnovnošolsko raven? Pa tudi, če bi nekoč res napisala kakšno knjigo, se mi zdi, da je kot Slovenec (še posebej v tujini) zelo težko uspeti.

Zdaj pa vam za konec želim še lep dan.

Hvala vam za hiter in izčrpen odgovor.

Lep pozdrav.