Ne vem

Odgovor svetovalke:

Drago pogumno dekle,

naj se ti najprej iskreno zahvalim, da si se mi odločila pisati in z mano deliti stisko, ki jo doživljaš. Verjamem, da je to od tebe zahtevalo veliko mero poguma, in vesela sem, da si ga uspela zbrati. Nobene potrebe ni, da se opravičuješ za svoje pisanje - ravno obratno, zelo pomembno je, da si svoje misli in občutja izlila na papir, jaz pa sem zate tu, na drugi strani ekrana, da o njih poklepetava in da poskušava skupaj poiskati tudi kakšno rešitev, da bi se lahko v prihodnosti v svoji koži počutila bolje. Ker si to zaslužiš!

Verjamem, da ti ob vsem, kar v zadnjem času doživljaš, ni enostavno. Zapisala si veliko svojih občutij, stisk in dvomov, pravzaprav pa je vsem skupna težava, s katero se vsaj do neke mere sooča skoraj vsak izmed nas – pomanjkanje ljubezni do samega sebe in svojega telesa. Že v teh nekaj zapisanih vrsticah si samo sebe grdo užalila kaj nekaj krat – tvojih besed ne bom ponavljala, a pisala si o svoji pameti in možganih, pa o izgledu, svojih doživljanjih. Rada bi, da na tej točki v svojih mislih narediš enostavno vajo. Ko bi prijateljici šlo slabo na preverjanju znanja v šoli, kaj bi ji rekla? Da je neumna in iz nje nikoli ne bo nič, ali bi jo spodbudila, da bo naslednjič sigurno bolje in bo test opravila? Bi jo, če bi imela slab dan in bila žalostna, potolažila, ali bi ji očitala, da se tako počuti, ker nima za to nobenega razloga, saj je njeno življenje popolno in je za vse svoje težave kriva sama? Predvidevam, da bi prijateljici ali mami namenila spodbudo in lepe besede – zakaj torej ne narediš enako, ko govoriš sama s seboj? Zakaj lepih besed podpore ne nameniš sebi? Vem, v tem trenutku se ti to zdi nemogoče in ne bom zanikala, da je to resnično težko in od tebe zahteva veliko vaje in tudi spremembo razmišljanja, ki nikoli ni enostavna. Naj ti povem, da v tem še zdaleč nisi sama, s pomanjkanjem samozavesti, samokritiko, se kdaj sooča skoraj vsak izmed nas. A kar je še bolj pomembno dejstvo – obstaja rešitev. Res je, da pot do tja ni lahka, a kaj praviš na to, da bi se lahko v svoji koži počutila bolje, da bi si bila bolj všeč, da bi si znala nameniti pozitivne besede tudi ko imaš slab dan, da ti ne bi skrb o hrani preprečevala pogovorov, druženja z mamo? Sama praviš, da se ti pomoči ne zdi smiselno poiskati, jaz pa sem drugačnega mnenja, da ti bi pomoč strokovnjaka nadvse koristila. Res je, da v javnosti pogosto slišiš, da duševnih težav ne »ozdravimo« ampak ublažimo, a kako je to drugače od srčnih ali sladkornih bolnikov? Tudi njim ne damo novega srca ali trebušne slinavke, temveč z zdravili blažimo njihove težave do meje, ko se pogosto niti ne zavedajo, da jih imajo. Pri duševnih težavah ni prav nič drugače, čeprav je zdravilo tu pogosto že ustrezen pogovor s strokovnjakom (včasih pa tudi zdravila). In predvidevam, da, če bi imela težave s srcem, ne bi odlašala s pregledom pri strokovnjaku »ker ti novega srca itak ne bo dal«, temveč bi takoj pričela z zdravljenjem, preden bi težave napredovale in bi srce delalo vedno slabše. Kajne? Res je, da so trenutno čakalne dobe kar dolge, hkrati pa so ti na voljo tudi druge oblike pomoči, po katerih lahko posežeš – kaj če bi se o njih pogovorila s svojim družinskim zdravnikom, imaš to možnost? Hkrati v Sloveniji delujejo Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov in Centri za duševno zdravje odraslih, kjer lahko prav tako brezplačno poiščeš pomoč. Na tej točki te usmerjam na spletno stran programa Mira o duševnem zdravju in te vabim, da tam nadalje raziščeš možnosti, kje lahko poiščeš plačljivo ali brezplačno pomoč. Ne bom ti zanikala, pot iskanja pomoči in delanja sprememb ni enostavna, a drago dekle, verjemi mi na besedo, da bo vredna.

Veliko pišeš o svoji telesni teži in o želji po oblikovanju telesa, nadzoru nad hrano. Res je, kar si napisala, ko izgubiš nekaj kilogramov, to okolica opazi, morda ti nameni celo kakšno prijazno besedo, te pohvali. Kaj pa potem? Kako dolgo to traja? Verjetno že naslednji dan večina na to pozabi, ko mine nekaj časa, se morda niti ne spomnijo več, kakšna si bila pred tem. Pogosto se zgodi, da nato v želji, da ponovno prejmeš pohvale, želiš izgubiti še več teže, cikel se ponovi in hitro zapadeš v krog nadziranja teže, hujšanja, iskanja pohvale, ki, verjemi mi, nikoli ne pelje v kaj dobrega! Kar ti želim povedati je, da so vse pohvale, občudovanja družbe, minljiva, vedno. Kar ti ostane pa si ti sama in tvoje doživljanje tvojega telesa. Če sama sebi nisi všeč, če ga ne sprejmeš kot je, nobeno hujšanje, nobeno nadzorovanje prehrane, niti lepotna operacija ali karkoli podobnega, ne bodo imeli dolgotrajnega učinka. Ko boš (kar pa lahko dosežeš s pomočjo strokovnjaka) samo sebe videla kot lepo, vredno ljubezni, sreče itd. pa boš kmalu ugotovila, da tvoje zadovoljstvo ni povezano s hrano, hujšanjem in da tega v resnici ne potrebuješ.

Vem, da sem bila dolga in ti nanizala veliko informacij, zato iskreno upam, da si se uspela prebiti do konca mojega odgovora. Na tej mestu bi ti napisala STOP! Z veliko in rdečo, če bi bilo mogoče. Rada bi, da poskusiš in si vsakič, ko te spreleti slaba misel o sebi, predstavljaš znak STOP in misel v tistem trenutku ustaviš. Zakaj? Zato, ker sama globoko verjamem, da si lepo, prijazno, čustveno, bistro dekle, da imaš talente in posebnosti, ki so samo tvoje, da si vredna ljubezni, sprejemanja, da si super, kot je prav vsak izmed nas. A dejstvo je, da ne bo nič pomagalo, če ti jaz to napišem tudi 1000x, niti ne, če ti pove okolica, ampak je pomembno, da znaš to povedati sama sebi. In ko dosežeš to, ni več važno, kaj menijo drugi, in naenkrat ugotoviš, da si jim pravzaprav celoten čas všeč, da je ogromno ljudi, ki te imajo radi, ki te sprejemajo točno takšnega kot si – in samo take si nenazadnje tudi želiš v svojem življenju.

Pogumno dekle (in vem, da si pogumna, že ker mi pišeš in ker soočanje s stiskami, ki jih opisuješ, vedno zahteva veliko poguma), verjamem, da ti bo uspelo! A pomembno je, da poiščeš pomoč in se z mislimi in občutji ne soočaš sama. Pogovori se z mamo, prijateljico, kom drugim, ki mu zaupaš, in skupaj poiščite strokovno pomoč. To ti toplo polagam na srce.

Vabim te, da se mi še javiš, da poklepetava. Vedi, da sem le en klik stran in da sem ti na voljo, ko potrebuješ morda zgolj spodbudo ali toplo besedo. Nobeno vprašanje ni neumno in z veseljem ti odgovorim na prav vsako.

Ti pa pogumno stopaj naprej in držim pesti zate, da ti bo uspelo poiskati pot ljubezni do sebe,

Tara Ledinek, dr.med., specializantka javnega zdravja