Ne uzivam

Ne uzivam v nobeni stvari. Ze nekaj let oz od zacetka srednje sole, sedaj imam 19 let. Kaj menite, zakaj? Grem v hribe, sportam, berem, gledam filme, pecem pecivo... Pa nic me ne navdusi oz ne cutim nic posebnega in zadovoljujocega ob tem.

Ne vem ali imam neka prevelika pricakovanja kako se moram ob tem pocutit, ali je normalno tako kot je, ali... Res ne vem no. 

Zdravo Biba!

Že nekaj časa nisem na portalu napisal ničesar, tvoje vprašanje pa me je nekako prepričalo, da spet zaviham rokave in poskušam vsaj malo predstaviti svoj pogled na situacijo in ti mogoče tudi pomagati. Nisem sicer še popolnoma prepričan, kaj bom napisal, pa vendar upam, da bo dovolj zanimivo, smiselno in koristno :)

Prvo ti morem povedati, da mi je situacija v bistvu zelo domača. Ko sem prvič, pa tudi drugič prebral tvoj zapis, sem se nekako našel in sem se lahko poistovetil s tvojimi pogledi in občutki. Če odštejeva pečenje peciva in mogoče mojo lenobo za branje knjig (čeprav jih imam še vseeno zelo rad), sva si tudi v hobijih kar dokaj podobna. Tako da, če že čisto na začetku razčistiva nekaj, ne zagotovo nisi edina ki se tako počuti. In če predpostaviva, da se tudi sam tako včasih počutim, tudi samo dva nisva. Tako, recimo da imamo nekakšno osnovo, zdaj pa da vidimo če lahko tvoje vprašanje še bolje razdelam in ti poskušam določene stvari predstaviti še na kakšen drugačen način.

Najprej bi se ti rad iskreno opravičil, v kolikor sem se v kakšni predpostavki zmotil, pa vendar bo zame lažje če predpostavim določene informacije o tebi. Si dekle, staro 19 let, kar pomeni da si zelo verjetno letos končala srednjo šolo, ali pa si morda že na fakulteti. Znano dejstvo je sicer, da dekleta prej začnejo in končajo s puberteto, pa vendar je velika možnost, da si vseeno še vedno v puberteti. Ljudje smo si namreč med sabo različni, tako da je z omejenimi podatki stvari težko zatrdno določiti. Sklepam tudi, da imaš vsaj osnovno družbo prijateljev, v šoli ti tako ali drugače gre, na koncu dneva si, sicer različna, po drugi strani pa tudi podobna vsem najstnikom.

Praviš, da rada hodiš v hribe, športaš, več kot očitno preživljaš čas v naravi. Šport ti tako nikakor ni tuja in nenavadna vrlina. Veš kako poskrbeti za svoje zdravje, veš kam lahko greš, da se sprostiš in odklopiš od večine sveta. Rada bereš, rada gledaš filme, rada si razširjaš svoje znanje in potešiš svoje zanimanje za novo in skrbiš tudi za dobro kondicijo svojih možganov (branje je namreč za to odlično). Tudi vse ostale aktivnosti, ki jih počneš zagotovo opravljaš rada in te zanimajo. To je pomembno. Glede na zapis sklepam, da se k aktivnostim vračaš, jih počneš znova in znova. Vedno je sicer možno, da jih počneš le zato, da z njimi zapraviš čas, pa vendar je to malo verjetno in tvoja motivacija prihaja od drugod. Od kje, veš le ti.

Kar se tiče hobijev, je videti, da imaš zadeve urejene. Veš kaj hočeš početi in to bi moglo bit to. Pa očitno žal ni tako. Zato se morava zdaj dotakniti še užitka in zadovoljstva. Pa si poglejva najprej kaj užitek in zadovoljstvo sploh sta. Če za referenco vzamemo SSKJ, je užitek občutek telesnega in duševnega ugodja, zadovoljstvo pa stanje zadovoljnega človeka. Če imaš ti drugačno predstavo pojmov, ne vem, pa vendar nekaj moramo vzeti za osnovo. Če nekaj počneš z veseljem, se k aktivnostim vračaš, potem ti mora pri teh aktivnostih vsaj nekaj predstavljati zadovoljstvo, razlog za vračanje. Ali nisi vesela in ponosna, ko dosežeš vrh hriba? Si morda vesela, ko ti športna aktivnost uspe točno tako kot si si želela? Nisi med filmom ali knjigo nič na trnih, kaj se bo zgodilo in potem po koncu vesela in zadovoljna, da si izvedela polno zgodbo, ali pa v udobju naslanjača razmišljaš o tem, kaj bi se lahko še zgodilo v naslednjem delu? Te ne prevzamejo dobri občutki, ko ti pecivo uspe in te pohvalijo, ter si želijo, da isto narediš še enkrat? Skoraj prepričan sem, da se to zgodi vsaj enkrat, zelo verjetno pa tudi večkrat ;)

Verjamem, da te stvari veselijo. Zdaj pa je vprašanje samo še, zakaj v njih ne uživaš? Najprej moraš vedeti, da večina ljudi žal ne uživa v marsikaterih stvareh in je užitek le nagrada za trdo delo. Užitek je tisti trenutek ali obdobje po naporu, ko lahko z zadovoljstvom pogledaš na opravljeno in si rečeš, to mi je uspelo. Meni je uspelo. Če si želiš, da bi tako čutila, celoten čas, potem imaš mogoče res prevelika pričakovanja. Meni osebno so bile vedno všeč tiste misli... "Sanjaj o velikih stvareh, pa vendar pričakuj in se zavedaj realnosti." Ne gleda na naše hrepenenje po veliko zadovoljstva je to namreč nedosegljivo. Poglej mene. Ali trenutno uživam v pisanju tegale? Po pravici povedano niti ne. Delam napake, ne vem kako bi določene stvari povedal, nisem prepričan da sploh znam pomagat. Pa vendar pišem, ker vem, da bom na koncu zadovoljen in ponosen na napisano. Vem, da lahko s svojimi besedami pomagam nekomu in to me navdihuje, da nadaljujem. Da žrtvujem danes, za lepši jutri.

Po drugi strani pa moraš pri pričakovanjih tudi vedeti, da morajo biti pričakovanja tvoja. Bolj kot gledaš Instagram, TikTok, YouTube, bolj izgleda, da vsi ostali okoli tebe živijo veselo življenje, polno veselja in zadovoljstva, medtem ko je tebi, takšno življenje nedosegljivo. Tudi sam sem že pomislil na to, tudi sam sem se že tako počutil. Pa vendar se ne smeš. Vedeti moraš, življenje, ki ga vidiš na spletu ni resnično življenje. Je le najboljši izsek iz življenja posameznika. Je le tisto, kar avtor želi, da bi ostali videli, z željo po pozornosti. Velikokrat pa je tudi le krinka, za njegov resničen jaz. Vem, da so določeni, za katere to ne velja, pa vendar je za večino žal tako. Tako da, pričakuj realno in se veseli, ter uživaj v zmagah, pa tudi če so majhne.

Za konec pa le še tole. Na vprašanje kako se moraš ob stvareh počutit, ti ne znam dati odgovora. Pa tudi svetovalci, ti ga bodo verjetno težko dali. Verjamem, ne ni res, vem, da ti bodo znali oni pomagati še boljše kot jaz, pa vendar ti odgovora na to, kaj je normalno ne zna podati nihče. Normalno je tako, da si s tem zadovoljna ti. Normalno je tako, da po naporu pride počitek, po zgodbi pride konec, po vprašanju pride odgovor. Tudi sam še namreč iščem, kaj točno hočem v življenju. Kaj je tisto, ki me bo veselilo do konca. Ne morem reči, da sem to že našel in tudi ne verjamem, da kdaj bom. Verjamem pa, da lahko pridem blizu in da lahko živim tako, kot si želim. In verjamem, da lahko to uspe tudi tebi.

Pa sva le prišla do konca. Upam da sem ti uspel z zapisom vsaj malo odgovoriti na tvoje težave in vprašanja. Če imaš še kakšno vprašanje/kritiko/mnenje, povej in se bom potrudil, da ti odgovorim, drugače pa še piši kaj, vedno se rad pogovarjam in pomagam drugim.

Lukas

 Pozdravljeni gospa Rakovec. 

Pisem ponovno, ker ste omenili distimijo. Sem sla na splet gledat kaj je to. In imam vse znake tega, en izmed je pesimizem in recimo pesimisticna sem ze 10 let,prav tako nimam volje do zivljenja, ucenja, karkoli.. Pa tudi slabo samopodobo imam in se milijon stvari. Torej mislite da bi nujno morala k psihologu?