ne počutim se ok

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Ko sem prebrala tvoje pismo, sem dobila občutek, da se je zgostilo več neprijetnih situacij, ki prispevajo, da si vznemirjena, živčna in se počutiš prazno. Utrujenost ti jemlje moč, da bi pojasnila in se pogovorila. Vtis imam, da so v zgoščenosti neprijetnih občutkov in čustev misli ujete v okvir negativnega. Tam lahko zmanjka upanja, vse pa deluje temačno, kot v sredici gozda, kjer izpod gošče krošenj dreves ne moreš zagledati sonca, čeravno se ve, da je nebo jasno in sončno. Verjamem, da je tudi razpoloženje temačno.

Ko otožno in brezvoljno počutje, nespečnost in utrujenost vztrajajo že 14 dni, je pomembno poiskati tudi pomoč. Pomemben korak je, da si se obrnila na nas. Si pa želim, da bi lahko stopila do odraslih tudi v svojem okolju: ponovno do staršev in do osebne zdravnice. Lahko se obrneš tudi na organizacijo Posvet ali Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer delujejo strokovnjaki, ki so tam, da nudijo pomoč mladim v stiski v živo.

Ob stiskah, ki jih opisuješ, je pomembno imeti za pogovor strokovno osebo. Potreben je proces, ki zahteva čas, kjer se poglobiš vase, v odnose in izzive. Življenje mi je pokazalo, da se je včasih zahtevno soočati z govoricami za hrbtom, s prijateljstvom na preizkušnji, s slovesi. Včasih nas nekatere odločitve celo prehitijo. Kot pišeš, bi danes ravnala drugače, nasvetov ne bi poslušala. Dobro je, da si se po tem »ustavila« in premislila o svojih odločitvah. To je kakovost, ki nam da moč za prihodnje odločanje. To bi morali narediti tudi vrstniki: premisliti o svojem ravnanju do tebe...

Odločitev, da ob vsem tem kaznuješ sama sebe, pomislim, je pot, preko katere sprostiš napetost in neprijetne občutke. Imam prav? Svetuje se, da najdeš drugačne načine in namesto samopoškodovanja poskusiš s predlogi, ki sem jih našla na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kot so, da si na primer izdelaš "varno škatlo", v katero shranjuješ stvari, ki te spominjajo na prijetne trenutke, odpreš pa jo, ko ti je težko;

pišeš dnevnik razpoloženja, v katerega si vsak dan beležiš svoje občutke, misli, situacije, ki jih sprožajo ter tako prepoznaš sprožilne dejavnike, ki te pahnejo v željo po samopoškodovanju in narediš načrt, kako se jim izogniti; uporabiš STOP tehniko, ki pomaga preusmeriti pozornost in vključuješ zaznavo vseh pet čutil ali na zapestju uporabiš gumico, v dlaneh stiskaš led, morebiti žogico... Druge načine samopomoči lahko najdeš tudi v priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje? na naši spletni strani.

Draga, piki, želim si, da bi našla načine, ki ti bodo pomagali k boljšemu počutju in podporo pri psihološki pomoči. Javi se. Tu smo zate.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka