ne morm vec

Odgovor svetovalke:

Draga žalostna punca.

Najprej opravičilo, da si morala toliko časa čakati na odgovor. Tvoje sporočilo je bilo danes preusmerjeno k meni in ti odgovarjam takoj.

Občutek osamljenosti, ki ga opisuješ in tako močno doživljaš, je eden najtežjih občutkov. Zdi se ti, da te nihče zares ne vidi, ne razume, da nikogar zares ne zanimaš. Pogrešaš prejšnjo šolo, kjer si se počutila sprejeto, vključeno. Želiš si, da bi večno trajalo.

Tako smo narejeni - potrebujemo pristne stike z drugimi, biti sprejeti, biti ljubljeni. Potrebujemo občutek varnosti. Zato zelo boli, ko tega ne doživljamo. Ampak ta bolečina ne pomeni, da za to ni rešitve. Ravno nasprotno.

Bolečina je vedno zgolj opozorilo, da moramo nekaj spremeniti. Tako kot pri stiku z vrelo vodo umaknemo roko, sicer bi utrpeli opekline, moramo tudi pri bolečinah, ki izvirajo iz odnosov, prekiniti vedenje, ki nas vodi v bolečino oz. jo samo še krepi.

Ugotovila si že, da molk - torej, da se nikomur ne zaupaš - ne deluje. Še naprej si potrta. Jok na stranišču in pred spanjem prav tako ne deluje. Zbujaš se žalostna. Zapiranje vase ne deluje. Kako naj se ti kdo z veseljem približa, če se umikaš ali žalostno zreš predse?

Razmišljanje, da je s tabo nekaj očitno narobe, skratka, ne deluje. Zaradi vsega tega se počuitiš samo še bolj osamljeno in zapuščeno, ni res?

Kaj pa bi lahko delovalo? Za začetek, da začeneš verjeti vase. In verjemi, imaš moč, s katero lahko spremeniš, kar se da spremeniti. Vsega žal seveda ne moreš sprementi zgolj s svojo voljo. Na primer, ne moreš spremeniti sošolk in tega, kako se vedejo, ne moreš iti nazaj v osnovno šolo ali kam drugam, ne moreš še spremeniti ali vplivati na to, kje živiš ipd. Tako pač je.

Lahko pa se odločiš spremeniti svoj pogled na situacijo. Pogled nase. Kaj to pomeni? Namesto: "Vsi so super, ampak z nobenim se zares ne ujamem", poskusi razmišljati takole: "Vsi super, torej ni razloga, da se ne bi z nekom ujela. Pa poglejmo, s kom imam kaj ali največ skupnega." 

Ali: "Vsi super, a se do zdaj še nisem z nikomer ujela. Ampak nisem nič slabša od njih, zato ni razloga, da se ne bi z nekom prej ali slej ujela. Kdo mi je všeč? Koga bom povabila na kavo?"

Včasih se pač tudi zgodi, da v svojem razredu ne najdemo najboljših prijateljic, ampak saj šolski razred ni edina skupnost, ki obstaja. Kaj pa če bi poskusila s kakšnim krožkom, kakšnim skupinskim športom, prostovoljstvom?

Ko smo zelo potrti, je najlažje obupati. In najtežje iti v akcijo ter nekaj spremeniti. Zato ne mislim, da moraš od danes na jutri vpeljati vse spremembe naenkrat. Začni z najmanjšim prvim korakom. Ko boste kje v skupini, povej kakšno šalo. Naredi kaj smešnega. Odpri kakšno zanimivo temo pogovora. Ko boš v dvoje ali manjši skupini, vprašaj kaj osebnega in podeli svoje razmišljanje tudi sama. Ponudi nekomu pomoč pri učenju iz predmeta, ki gre tebi bolje. Tako se začenjo tkati tiste bolj globoke vezi.

In tudi če ne uspe takoj - ni konec sveta. Niso drugi tisti, ki določajo tvojo vrednost ali smisel življenja zate. Ti sama si tista, ki si postavlja standarde, svojo ceno in ki goji vrednote - neodvisno od tega, kako te vidijo (ali ne vidijo) drugi. V življenju boš zamenjala še veliko okolij in skupnosti, spoznala še ogromno novih ljudi, skratka toliko vsega te še čaka.

In že tu in sedaj je lahko marsikaj drugače, če samo daš priložnost drugačnemu pogledu. Kaj praviš? :)

Eno zanimivo knjigo bi ti še priporočila. "Upam, da kdo posluša" je naslov, napisala pa jo je Alice Oseman. Mislim, da boš tudi v njej našla nekaj odgovorov zase. ;)

Zanimivo jesen ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja