Ne morem vec, kaj naj

Živjo, chat gpt mi je popravil sporočilo, ker sem pisala v kar močnem slengu in ne vem ali bi vse razumeli pa še veliko napak je bilo. Vsebina je ostala enaka le da se vidi da je popravil chat gpt. 

Upam da mi boste lahko pomagali. Hvala

Že dolgo časa se počutim depresivno. Vsak dan razmišljam o samomoru. Sovražim samo sebe. Stara sem skoraj 14 let, čez en mesec imam rojstni dan. Imam dve prijateljici že od prvega razreda in letos smo zaključile osmi razred. Navadno mi pred poletnimi počitnicami prineseta darilo, jaz pa se za njiju vedno zelo potrudim – res bi naredila vse zanju. Letos mi še nista nič podarili. Imam občutek, da naše prijateljstvo več ne deluje tako kot nekoč.

Na šolskem izletu sem nas slikala. Danes sem opazila, da imata obe prijateljici to fotografijo za ozadje, a sta izrezali mene – pustili sta le sliko njiju dveh. Na vseh ozadjih imata samo slike skupaj, nikjer nisem vključena jaz. Zelo boli, saj sem po naravi zvest človek in bi za prijatelje naredila vse.

Pogosto se počutim izključeno. Vedno sem tista tretja, tista, ki hodi zadaj, tista, ki je odveč. Naslednje leto bomo deveti razred in bo valeta. Tam plešemo s fanti. Prijateljici imata že vsak svojo spremljevalca – ena celo že drugega. Jaz nimam nikogar, ker imam občutek, da me vsi sovražijo. Večkrat mi rečejo, da sem »piflarka«, čeprav imata obe prijateljici ter še veliko drugih punc iz razreda boljše ocene kot jaz.

Zelo se trudim v šoli – letos sem do zdaj izgubila le dve točki, kar je odličen uspeh. Kljub temu me eden izmed sošolcev vsak dan zmerja, da sem grda in "gadna", kar mi zelo niža samozavest. Že tako sem izjemno samokritična.

Vem, da me na valeto nihče ne bo povabil in da me bodo učitelji morali umetno »združiti« z nekom. Naš razred ima zelo nezrele fante. Najraje sploh ne bi šla, a bom morala. Prijateljici pogosto govorita o svojih »težavah«, kako sta grdi in da ju noben fant ne mara – čeprav jima fantje očitno izkazujejo pozornost. Ko pa jaz omenim svojo bolečino, dobim le »pa ti si čisto v redu«. A jaz vem, da nisem.

Ena od njiju se je nekoč rezala in sem ji pomagala, da je poiskala pomoč. Druga nima težav doma, a vsakič, ko omenim svoj problem, reče, da tudi ona to doživlja – čeprav je jasno, da ni tako. Ona nima nobene uradne diagnoze. Jaz pa imam depresijo, psihosomatske motnje, panične napade in anksioznost.

Doma ni v redu. Starša se pogosto prepirata in obrekata drug drugega. Zdi se mi, da jima je mar le za mojega brata. On je izjemen v računalništvu, hodi na evropske olimpijade, ima odlične ocene in je med najboljšimi učenci. Starša sta nanj vsak dan ponosna in mu to tudi povesta. Meni še nikoli nista rekla, da sta ponosna name – kljub temu da sem med štirimi najboljšimi učenci naše šole (od petih oddelkov). Imam veliko priznanj in le dve štirici. Zame je to zelo dober uspeh, a očitno to nikogar ne zanima.

Tudi drugi družinski člani dajejo prednost mojemu bratu. Sovražim biti mlajša sestra. Počutim se, kot da me nihče ne mara in da se nihče ne zanima zame. Nimam pravih prijateljev. Nimam nobene odrasle osebe, ki bi ji lahko zares zaupala.

Imam tudi travme, o nekaterih ne želim govoriti, a trenutno se najtežje soočam s strahom pred starejšimi, pijanimi moškimi. Ko hodim na trening, mi včasih sledijo in me vabijo. Enkrat sem morala res teči, da sem se rešila. Bilo me je neizmerno strah.

Pred približno enim mesecem mi je umrl dedek – bil je zadnji, ki sem ga še imela. Njegov pogreb je bil moj prvi v življenju. Čeprav je bil lepo organiziran, me je čustveno močno prizadel.

Tudi v šoli sem nekoliko drugačna. Poslušam K-pop, medtem ko večina razreda posluša balkansko glasbo. Brez skupine BTS me verjetno že ne bi bilo več. Dajejo mi motivacijo in upanje. Mama mi je večkrat rekla, naj jih neham poslušati, ker da me poneumljajo. Potem je nehala pritiskati, ker je videla, da ne bom odnehala.

Moj brat cele dneve preživi za računalnikom. Jaz sem imela dneve, ko sem imela po pet tekmovanj in še trening, pa sem kljub utrujenosti domov prišla pozno popoldne. Ko sem se ulegla na posteljo in želela le prestaviti pesem na telefonu, me je mama nadrla, da samo ležim. Tudi oče. To se pogosto zgodi. Jaz vsaj nekaj počnem – moj brat nima niti treningov, a njega nikoli ne kritizirajo.

Zelo si želim študirati biologijo in postati zdravnica. Doma pravijo, da mi to ne bo uspelo in se mi smejijo. Sošolci pravijo, da sem prebutasta za to, čeprav so njihove sposobnosti primerljive s prvošolčki. Vsi me sovražijo. Nihče me nima rad. Nihče me ne razume.

Nikomur nisem storila nič slabega. V devetem razredu so me učenci pogosto zafrkavali – zdaj, ko so že na počitnicah, je vsaj za odtenek bolje. Oče me je zaradi paničnih napadov peljal k zdravnici, ker smo sprva mislili, da gre za astmo. Ko sem se tam zjokala, me je oče napadel, da pretiravam. A jaz mislim, da ne.

Že v tretjem razredu (ko sem bila stara osem let) sem vsak dan med odmori hodila jokati, ker so me prijateljice prizadele. Z njimi se družim še danes, ker če ne bi – bi bila popolnoma sama.

Ne vidim več smisla v življenju. Zdaj nas vsi strašijo še s tretjo svetovno vojno. Zdi se mi, da gre vse v nič. Utrujena sem. Nisem si izbrala, da moram biti tukaj. Ne razumem ljudi

Živjo, 

Sem enake starosti kot ti in te popolnoma razumem. Vem kako je če si izključena in vem kako je če se počutiš drugačno. Moje sožalje za tvojega dedka res si nemoram predstavljati kako hudo mora biti če ti nekdo ki ti je tako prisrcu umre. Mene v šoli sošolci nemaraja ker sem " drugačna" enako kot ti res res obožujem BTS in priznam da so me rešili iz večjih težav. To da ti mami govori da jih nehaj poslušati čeprav so ti rešili življenje je grozno svetujem ti da se ne zmeniš zanjo in delaš kar te osrečuje. Rekla si da bi rada študirala biologijo in to da ti ljudje govorijo da si preneumna je noro. Vrjamem da lahko dosežeš karkoli želiš. Šla si čez veliko stvari in res mi je žal da moraš vse to prenašati. Zaslužiš si več pozornosti za tvojega trdno delo ljudje so res nesramni. Ponosna sem nate da se veliko učiš imaš cilje v življenju in veš kaj te osrečuje. Te dve prijateljici očitno nista zate in to je okej jaz bi jima na tvojem mestu povedala da ti ni všeč kako se obnašati do tebe in če njenega obnašanja ne spremenita ju pusti. Verjemi mi bolje je biti sama kot v taki grozni družbi. To da ti ljudje sledijo ko hodiš iz treninga res bi okej in svetovala bi ti da te na trening pelje neka odrasla oseba saj res ne želim da se ti bi kaj hudega zgodilo. to da imaš panične napade mora biti grozno in razumem da jih imaš glede na situacijo ki jo moraš preživljati. Oče te nebi smel nadreti zato. Glede na to da se s tvojo mami veš čas kregata lahko sklepam da daje svojo jezo nate kar res ni okej. Glede na to da greš naslednje leto v srednjo šolo boš sigurno tam našla boljše prijatelje saj je tam več ljudi. To da te nihče ni povabil na valeto čisto razumem. Mene tudi ni do zadnjega trenutka (3 dni pred koncem šole ker so ga vse druge zavrnile). Nisem priljubljena med fanti in te čisto razumem. Fantje odrastejo malo kasneje kot punce zato jima dajve še malo časa. Res je lepo od tebe da skrbiš za tvoji prijateljici in to da one zate ne je grozno zaslužiš si nekoga ki te posluša in razumem in trenutno to poskušam biti jaz. Saj se mi zdi zelo zabavna in prijetna v družbi. Upam da boš čim prej bolje in prosim te da skrbiš zase in veš da si vredna veliko več kot to kar ti drugi ljudje govorijo.