NE MOREM VEČ

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Upam, da ti je po zapisu vsaj za drobec odleglo in da si lahko zaspala ter se vsaj približno spočita prebudila v nov dan. Želela bi ti, da v novem jutru in dnevu zmoreš najti drobec upanja, da se vse, kar te skrbi, lahko reši. KER DOKLER SMO ŽIVI, SE VSE DA REŠEVATI.

Zanima me, kako si sedaj?

Ko si sama z najbolj črnimi mislimi in intenzivnimi negativnimi občutki je skoraj nemogoče še kaj videti pred seboj. Ampak to ne pomeni, da tam res ničesar več ni. Verjetno si že bila kdaj v kakšni hudi nevihti, ko je naenkrat postalo temno kot v rogu, dež se je zlival z vso silo, strele so letele sem in tja, grmelo je kot bi padale bombe in sunki vetra so odnašali vse, kar ni bilo pritrjeno. Se spomniš, kako težko si je takrat pred očmi predstavljati lep, sončen, miren dan?

Ampak vedno znova spet pride! Dan, ko je spet sonce, ko so oblaki samo beli cofki na modrem nebu in ko nam pogled seže vse do oddaljenih vrhov gora na robu države.

Tako je tudi s stiskami, neuspehi, težavami, konflikti in vsem ostalim, kar dela naša življenja naporna. Včasih tudi grozno naporna ali komaj znosna, ampak še vedno: so znosna, da se preživeti, zmoremo - ker smo tako narejeni.

Obup je res hudo čustvo, ki nam predvsem sproča eno: Tega ne zdržim več, to se mora nehati. Se strinjaš?

Ampak veš kaj? To sporočilo prihaja iz tvoje notranje moči: nekaj v tebi se želi postaviti zate in potrebuje korenito spremembo. To je zdrav vzgib in prošnja, da se obrneš k sebi - ne stran od sebe! 

Imaš koga, ki ga imaš zelo rada? Predstavljal si sedaj to osebo, da ti obupano reče: "Bolje bi ti bilo brez mene!" ali "Ubila se bom!" Predstavljaj si, kako hudo ji mora biti, da to izreče, kako samo in nemočno se počuti. Kako preplavljena je s težkimi čustvi in kako težko v takem stanju kritično razmišlja.

Kaj bi bilo prvo, kar bi naredila?

Verjetno bi jo objela. Ji povedala, da jo imaš rada. Da si ne predstavljaš življenja brez nje. Da ga ni cveka, ki bi bil vreden njenega zdravja, kaj šele življenja. Da ni sama in da obstaja pomoč - tako za izboljšanje šolskega uspeha kot zmanjšanja čustvene stiske. Da ti v njej vidiš dobro, ljubezeni vredno osebo, ki je močnejša kot misli.

Imam prav?

Vabim te, da se na tak način začneš pogovarjati tudi sama s seboj. "Hudo mi je, ne vem kaj naj naredim ... Ampak sem samo človek in to je del človeške izkušnje. Najprej si bom vzela čas, da se pomirim - počela bom nekaj, kar mi je prijetno. Potem se bom dobro naspala in nahranila. Šele nato bom naredila načrt, kako se lotiti reševanja stvari. Za pomoč pri tem bom prosila .... (dopolniš z osebami, ki bi jih izbrala). Ne bom se lotila vsega naenkrat, ker trenutno zmorem iti naprej samo po en korak - in to je okej. Jaz sem okej. In imam se rada ne glede na to, kakšne imam ocene in kako se name odzivajo drugi. Moja šola, moje življenje, moja odgovrnost. Delam najbolje kot zmorem. Šele 16 let mi je, toliko vsega se še lahko naučim."

Kako ti to zveni? 

Smrt je, verjamem, v temnih trenutkih privlačna ideja, ampak samo kot to - ideja. Nihče zares ne ve, ali dejansko prinese olajšanje in mir (to vedno rada ponazorim z prispodobo, da se nam po samomoru še nihče ni javil, da bi sporočil, da je dočakal svoj mir). Zagotovo pa samomor za seboj pusti veliko grozo vsem, ki ostanejo brez te osebe. Ostaneta velika nemoč in obup. To dvoje torej preverjeno ne gre nikamor - samo drugi so, ki morajo potem s tem živeti.

Glej. Kje pa piše, da ne smeš nikoli doživeti neuspeha? Kje piše, da moraš izdelati ta razred, da ne smeš nikoli ponavljati, da moraš obvezno iti po začrtani poti in da je ne smeš zamenjati? Kaj pa če ti ne odgovarja sama šola oz. smer? Kaj pa če preživljaš še kaj drugega hudega, o čemer nihče ne ve, in to vpliva na tvoj šolski uspeh?

Zato verjamem v moč pogovora. Treba je spregovoriti. "Bolne nas naredi to, o čemer molčimo", sem nekje prebrala že pred mnogimi leti in mislim, da to še kako drži. Ko spregovorimo, namreč odkrijemo, da:

- ne, nismo sami,

- ne, ni res, da nas nihče ne razume,

- ne, ta težava res ni nerešljiva,

- in ne, ni res, da je vsem vseeno za nas/da nas nihče ne mara/da smo vsem odveč.

To ti zagotavljam tako iz lastnih izkušenj koz iz izkušenj vseh, ki sem jih do danes v življenju že spoznala in so bili tudi v hudih stiskah, pa tudi iz izkušenj drugih mladih, ki jim tule svetujem.

Srčno te prosim, da daš najprej priložnost velikemu številu možnosti, ki obstajajo za rešitev tvoje situacije. Začneš lahko počasi in samo s prvo.

Morda je to ura pogovora pri šolski svetovalni delavki: "Rada bi se pogovorila z vami, potrebujem pomoč. Kdaj se lahko oglasim?" In ji zaupaš o svojih ocenah ter stiski, ki jo zaradi tega doživljaš. Tam je zato, da ti prisluhne in da te podpre tako, kot ti to potrebuješ. Vse ostane med vama. Skupaj bosta naredili načrt in zarisali prve najlažje korake, ki jih v tem trenutku zmoreš.

Če še zbiraš pogum za to, se lahko za ta čas dopisuješ z mano. V torek ob 20h se lahko priklopiš na naslednji termin v našo chat svetovalnico (prav tako je anonimna) in se pogovoriš s kolegico Barbaro. Vrhunska psihologinja je in ti bo z veseljem prisluhnila. Če ti bo vmes oz. že prej kadarkoli spet tako hudo kot sinoči, pa PROSIM zavrti katerega od telefonov:

- TOM telefon za otroke in mladostnike: 116 111 (brezplačna in anonimna pomoč, na voljo vsak dan od 12. do 20. ure). Na voljo imajo tudi klepetalnico.

- Klic v stiski/Sopotnik in Samarijan: 116 123 (anonimno in brezplačno, 24 ur na dan).

- Center za psihološko svetovanje Posvet: 031 704 707 (posvetovanja po telefonu in osebno).

- Psihiatrične urgentne službe v bolnišnicah (npr. Ljubljana: 01 475 06 70).

Kaj praviš?

Čakam tvoj odgovor in močno mislim nate!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja