Ne morem se povezat z ljudmi

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,
vidim, da si se znašla v težki in neprijetni situaciji, kjer se ti zdi, da se ne moreš povezati z drugimi ljudmi in se zato počutiš osamljeno. Videti je, kot da ti gre vse narobe in občutiš veliko različnih čustev, ki ti situacije ne pomagajo izboljšati.

Kot lahko vidim, si zelo osamljena in se počutiš izolirano, posledično se v tebi vse nabira in o tem ne moreš govoriti z drugimi ter jim zaupati. Praviš, da si se trudila, da bi obdržala stike in odnose, a ni šlo. Ne vem, kaj se je vmes zgodilo, morda si šla na drugo šolo ali spremenila okolje, morda je bilo kaj drugega. V odnosih je tako, da morata biti obe strani pripravljeni na komunikacijo in razvijanje zaupanja ter skupni čas. Morda lahko v tvojih okoliščinah poiščeš kakšno osebo, s katero bi se lahko družila in odnos razvijala. Mogoče je tako, da zaradi čustev, ki te obremenjujejo, niti ne vidiš določenih ljudi okrog tebe. Poskušaj na situacijo pogledati iz razdalje in od zunaj, saj včasih to pomaga vse skupaj videti povsem drugače.
Če imaš občutek, kot da te drugi ne razumejo, jim to povej. Pomembno je biti pristen ter iskren v odnosih, kot pa potlačevati vsa občutja v sebi, saj se potem le-te odražajo tudi v zdravstvenih težavah in samoizolaciji.

Napisala si, da si bila tudi v službi izkoriščena in da zdaj več nočeš delati. V življenju se na žalost pripetijo tudi negativne izkušnje glede službe oziroma dela, saj niso vsi ljudje pošteni in dosledni. Takšne izkušnje nas potem odvrnejo od vsega in zbudijo v nas jezo, razočaranje, naveličanost ipd., zaradi česar se situacijam skušamo izogniti. Vendar to ni dobro za nas, saj tako sami sebe sčasoma prikrajšamo za dobre stvari in dobre izkušnje, ki bi nam pomagale v lastni rasti in posledično razvoju močnih področij ter uživanju v lepih situacijah. Zato bi te ohrabrila, da zaradi ene slabe izkušnje glede službe ne obupaš in se obrneš proti vsemu, ker boš s tem škodovala najbolj sama sebi, temveč vztrajaš dalje v novem delovnem okolju z novimi ljudmi, delovnimi izzivi in učenjem novih spretnosti. Slej ko prej se bodo stvari postavile na svoje mesto.

Ko si napisala, da ne moreš več, me zanima, kaj si s tem mislila? Da ne zmoreš več celotne situacije glede povezovanja z ljudmi in slabih izkušenj, ki si jih izkusila? Če se ti zdi, da bi vse to presegalo tvoje zmožnosti spoprijemanja s stresnimi situacijami in čustvi, bi te spodbudila k temu, da se obrneš na strokovno pomoč k psihologu v zdravstvenem domu. Osebni zdravnik ti lahko izda napotnico za to in tam se bodo potem pogovarjali s tabo in ti še bolj poglobljeno pomagali. Če imaš o vsem skupaj možnost spregovoriti doma v družini ali s katero prijateljico, bi te k temu prav tako spodbudila. Velikokrat je že tako, da če povemo stvari naglas, da postanejo situacije lažje. Pogumno skušaj narediti korake k temu, da ti bo boljše.

Upam, da ti bo odgovor v pomoč in lepo te pozdravljam,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za tvoj odziv na odgovor. Videti je, da si doživela veliko težkih trenutkov in izkušenj, ki so pri tebi pustile določene posledice.

Glede odnosov, morda si imela kdaj previsoka pričakovanja od drugih in so te potem razočarali, saj teh niso izpolnili. Morda je bilo veliko konfliktov, ko ste bili še mlajši in je hitreje prišlo do nestrinjanj. Ko odraščamo in dozorevamo, se tudi spreminjamo in zato bi zdaj bilo morda drugače, če bi prišlo do vzpostavljanja odnosov s temi istimi osebami, morda pa ne bi. Verjamem ti, da ti ni enostavno, saj si bila ranjena, zaradi česar imaš travme, kot si napisala, si bila še žrtev medvrstniškega nasilja in širjenja lažnih govoric. Če se ti je to dogajalo v času šolanja, mi je žal, da nisi imela opore v razredu pri učiteljici ali kakšni sošolki. Če se te stvari niso pravočasno reševale, so se ti nabrale in morda tudi zaradi tega težje nadzoruješ in izražaš čustva. Najverjetneje se nisi mogla naučiti ustreznih odzivov ter izkazovanja čustev. Videti je, da živiš v nekem stanju, kjer se odzivaš tako, da bi se borila ali da bi bežala, kar se običajno razvije po določenih težkih izkušnjah ter travmah. Razvijemo odziv boj ali beg. Človek je zaradi tega konstantno v stresu in napetosti pričakovanj, kaj slabega bi se spet lahko dogodilo oziroma kar se je že ter se bo spet in kako se odzvati, kaj narediti.

Napisala si, da si že hodila na psihoterapijo. Če si hodila k psihologu, te je najverjetneje najprej skušal naučiti tehnik za umiritev (dihanje, sproščanje, vizualizacija. ipd.). Potem se je verjetno s teboj pogovarjal in morda naredil še kakšne teste ali vprašalnike. Če si hodila k nekomu samoplačniško, je najbrž delal psihoterapijo. Morda ti ravno tista smer psihoterapije ni ustrezala, pomagala bi ti pa kakšna druga. Če vidiš, da bi potrebovala iti se vsaj pogovoriti s psihologom, se nikaj ne boj, ker psihologi ne morejo predpisovati tablet in jih tudi ne dajejo. Drugi strokovnjaki so psihiatri, ki jih lahko predpišejo. Vendar pa mislim, da bi tebi v dani situaciji najbolj pomagal pogovor in usmeritev pri psihologu, ki bi te tudi spremljal nekaj časa z rednimi srečanji ter podporo. Morda pa se lahko vključiš v spletno svetovalnico na portalu To sem jaz, kjer se osebno pogovoriš s psihologom in še podrobnejši poveš svoja pričakovanja od spletnega svetovanja in kaj bi si želela zase za naprej.

Tu je povezava do spletne svetovalnice: https://www.tosemjaz.net/pogovori-se/

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala olajšati tvojo situacijo in ti želim vse dobro. Drži se, saj si pogumna!

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije