Naredit želim samomor

Odgovor svetovalke:

Lili, lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko. Zelo mi je  žal, da se tako počutiš in da te tako skrbi. Upam, da bova lahko ta strah vsaj malo omilili.

Trenutno živimo v zelo nepredvidljivem času, kjer je včasih kar težko biti miren in sproščen. Veliko odraslih se ukvarja z mislimi, kako bodo živeli, če se bodo stvari še dalje dražile. Upam si trditi, da se danes marsikdo v Evropi (in tudi po svetu) sprašuje, kako naprej. Vseeno pa obstaja tudi veliko upanja, da bomo zmogli in da bomo to, kot že marsikaj prej, preživeli in da bomo kljub skrbem še naprej relativno dobro živeli.

Poglej Lili, verjamem, da te zelo skrbi in da ne veš, kako to premagati. Mogoče se ti samomor zdi kot neka rešitev, da te stiska ne bi več tako bolela in da bi lahko nekako pobegnila iz te nočne more. Vidim, da si v veliki stiski predvsem zato, ker te skrbi prihodnost. Ljudje včasih razmišljamo za tedne in mesece naprej, se obremenjujemo o tem, kaj vse se nam lahko zgodi, in nam je zato težko. Velikokrat se potem tisto, kar nas je najbolj skrbelo, sploh ne zgodi oz. če že se, nam to uspe speljati. Trenutno res ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost, in ne vemo, kako se bo končala rusko-ukrajinska vojna, verjamemo pa, da dela EU vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila, da se vojna zgodi na celotnem EU območju in da obstaja precej majhna verjetnost, da bi prišla tudi do nas. Ne morem trditi, da se vojna 100% ne bo zgodila, upam pa reči, da je majhna verjetnost, da bomo umrli v njej. Zakaj ti to pišem? Da bi ti prikazala, kako lahko naše razmišljanje o prihodnosti zelo vpliva na naše počutje, da potem trpimo in smo zelo v skrbeh. Te naše misli niso vedno realne, kar pomeni, da nas včasih skrbi nekaj, za kar je zelo mala verjetnost, da se bo zgodilo. To ne pomeni, da mi realno ne čutimo vseh teh skrbi, ker seveda jih, ampak da je mogoče lažje, če se osredotočamo na danes, in da je danes vse ok in da se vojna ni zgodila (in se morda s uporabo jedrskega orožja morda tudi še leta in leta ne bo).

Res ti toplo priporočam, da poskušaš usmeriti misli v to, kar lahko ti danes narediš, da je tvoje življenje karseda lepo in da so tvoje misli usmerjene v šolanje, domače naloge, druženje, hobije, aktivnosti, ki jih rada počneš, manj pa v nekaj, kar se mogoče nikoli ne bo zgodilo in na kar nimaš nobenega vpliva. To ne pomeni, da te sploh ne sme skrbeti, ampak da te ne bi skrbelo do te mere, da razmišljaš, da bi najraje vse skupaj končala.

Verjamem tudi, da staršem trenutno sploh ni lahko, in da se bo moral marsikdo od nas navaditi na novo realnost in da bomo vsaj še nekaj mesecev morda živeli v skrbeh okrog stroškov in podražitev. Tudi tu te toplo spodbujam, da skrbi odraslih prepustiš njim, čeprav ti je težko. Nič ni narobe, da te skrbi za njiju, ampak te prosim, da svojo pozornost raje preusmeriš v to, kar sva zgoraj omenili, torej v svoje življenje in kako ga lahko ti čim boljše živiš, in mogoče malo manj v to, kar skrbi odrasle. Odrasli se veliko bolje znajdejo kot si mladostniki včasih mislijo, saj so preživeli že veliko izzivov in jim je bilo že večkrat težko, tako da se bodo slej ko prej navadili tudi na to, kar nam je zdaj trenutno vsem težko sprejeti, pa moramo.

V trebuhu nastanejo bolečine takrat, ko nas preveč skrbi. Čisto normalno je, da se tako počutiš glede na skrbi, ki si jih opisala. Bi pa te lepo prosila, če bi se lahko obrnila na kakšnega strokovnjaka, s katerim bi se lahko osebno ali po telefonu pogovorila, da bi ti pomagal pri olajševanju svoje stiske. Spodaj ti bom napisala nekaj virov pomoči, ki jih lahko kadarkoli uporabiš. Prosila bi te tudi, da se o svojih skrbeh pogovoriš s starši, saj bi si starši do konca življenja očitali, če bi jih ti zares zapustila, oni pa ne bi vedeli za tvoje skrbi o vojni in o njih.

Na voljo je telefonsko svetovanje – lahko pokličeš na TOM telefon v primeru stiske oz. samomorilnih misli, čustev (116 111, vsak dan od 12. do 20. ure). Potem je še tu Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsako noč med 19. in 7.  uro zjutraj) in zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (116 123, 24 ur na dan)

Potem so tu še Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov - obstajajo na večih lokacijah po Sloveniji, klikni na spodnji link, da vidiš, če je katera blizu tebe, pol pa jih lahko pokličeš in se naročiš. Za to ne rabiš napotnice: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/

Svetovalnice Centra za psihološko svetovanje Posvet - jih je več po Sloveniji, so brezplačne, tudi tukaj ne rabiš napotnice, poglej pa na njihovi spletni strani katera ti je najbližje: za mladostnike tvoje starosti so na voljo v Ljubljani, Celju in na obali www.posvet.org

Dodatne vire pomoči lahko najdeš na naši spletni strani: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/

Lili, jaz res verjamem, da obstaja upanje, in da se bodo te skrbi kmalu zmanjšale in da boš videla, da te ne rabi tako zelo skrbeti. Če se ti zdi, da sama res ne moreš premagati te stiske, te toplo spodbujam, da pokličeš na zgornje številke (predvsem TOM telefon) ali pa se naročiš k psihologu na kakšnem Centru ali v svetovalnico Posvet. Tam ti bodo usposobljeni strokovnjaki pomagali pri teh skrbeh in zmanjšali tvojo željo po samomoru. Si pa seveda vedno vabljena, da nam spet pišeš in z nami deliš svoje občutke.

Drži se in pazi nase. Želim ti vse dobro.

Srečno. 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije