napaka

zdravo,

 

imam malo neumen problem.

gre se za mojega sosolca. septembra sva se nepricakovano zblizala. pogovarjala sva se med vsako ponujeno priloznostjo, po soli sva si pisala takoj, ko sva oba sla vsak na svoj avtobus.

v glavnem, super sva se razumela. res sem uzivala v casu, ki sva ga prezivela skupaj in domov sem prihajala vesela.

potem pa me je povabil ven. na nacin, ki ni bil misljen zgolj kot izrecno platonicno sprosceno druzenje ali karkoli podobnega. sprejela sem povabilo in eno srecanje se je spremenilo v dva. sla sva ven se drugic, in sicer gledat nek film, ki je oba zanimal.

tip me je pricakal z rozami. vztrajal, da za vse placa sam. mogoce zveni malo noro, ampak gledal me je na poseben nacin. zenice precej razsirjene. razlagam si pac po svoje.

sama zivim precej dalec od kraja solanja, kjer sva se vsakic dobila, on pa kaksnih 20 min voznje stran. 

pripeljal se je s kolesom in se kasneje v temi in mrazu ob enajstih zvecer peljal nazaj domov, ceprav mi je zatrjeval, da ima zagotovljen prevoz. baje zato, da me ne bi skrbelo zanj. namigoval je, ce bi mogoce bila njegova punca. ko je prisel domov, mi je napisal sporocilo, da je bilo super spet biti z mano ali nekaj podobnega. se kasneje, okoli ene zjutraj, pa se dodal, da sem bila se lepsa kot obicajno. crazy.

v soli si je v naslednjem tednu pri vsakem skupinskem projektu zagotovil, da je delal z mano, tudi ce je zato moral pustiti najboljsega prijatelja samega. enkrat se mi je zgodilo, da za nekim omizjem nisem prisla do sedeza. tipec pred celim razredom vstane, se sprehodi do druge mize, dvigne stol in mi ga postavi pred noge, da mi ja ne bi bilo treba stati.

vse skupaj zveni fantasticno. se ko takole opisujem dogodke, se pocutim, kot da si izmisljujem neko podlago za romanticni film. in tukaj zajebem jaz.

pred dvema tednoma sva spet bila zunaj, tokrat v njegovem domacem kraju. celo popoldne sva brezciljno hodila okrog in se pogovarjala. tako zavzeto in kvalitetno, da sem skoraj zamudila avtobus do doma.

vmes me je vprasal, ce me lahko drzi za roko. rekla sem ja. kasneje je vprasal, ce bi se nekam usedla in nekako se mi je zdelo, da bo en pogled privedel do drugega in da bom mogoce storila kaj, kar preseze meje tega, kar sem do zdaj prostovoljno storila s fantom. rekla sem, da raje hodim. wow res kak izgovor ota.

ampak sploh ne znam opisati konkretno, kaj mi je slo po glavi. nekaksen fizicni odpor. ne vem. vse skupaj je bilo tako lepo, perfektno, meni pa je bilo samo slabo in nisem znala reagirati.

pocitnice so, imam cas da vse premlevam. mislim, da zaradi odsotnosti oceta tako fizicno kot custveno, nisem vajena na kakrsnokoli izkazovanje custev s strani moskih. edino, kar poznam, sta dva locena incidenta izpred nekaj let - pri enem me je pijan in zadet moski skusal otipavat, pri drugem pa je bil udelezen starejsi gospod, ki se verjetno sploh ni zavedal neprimernosti svojih vprasanj in fizicnega ravnanja.

s temle fantom pa je bilo vse popolno. je pameten, smesen, odlicen sogovornik in sem mi bila ocitno zelo vsec. poskusal me je razumeti, me poslusal ne glede na kaj. ne vem, kaj je narobe z mano. kot da bi si ustvarila mentalno barikado in kot da bi se moje telo fizicno uprlo prejemanju ljubezni od nekoga, ki nima kancka zlih namenov.

pozno zvecer tistega dne sem mu napisala nek debilen pateticen izgovor, zakaj ne morem biti z njim. nekaj v stilu tega, da sem v obdobju, ko mi ni do zveze s komurkoli in da je minilo premalo casa, odkar sem se nehala zajebavati s prejsnjim fantom in se mi ne zdi fer do njega, da vlaga toliko truda name, ce se nisem prebolela preteklosti (ceprav dobro vem, da me minula situacija z omenjenim prejsnjim fantom ne gane vec in je bilo vse skupaj enostransko in plitko). in pa highlight vsega: v istem razredu sva, tvegano je, ce greva predalec. tehtni razlogi, recimo.

rekel je, da je v redu, da razume, nisem kriva jaz, nic ne bo cudnega med nama, se vedno se lahko normalno pogovarjava. toliko o tem. distanciral se je in pridobila sem prostor in cas, da vse procesiram. odlocil se je logicno in ne zamerim mu.

seveda pa mu zivljenje tece dalje brez mene, moje misli pa se obrnejo za 180°. pogovarja se z mojimi prijateljicami na enak nacin kot z mano (ko do tega sploh pride) - sprosceno, prijazno - meni postane slabo. naenkrat je obupno, ce ga ni v solo in sem jaz tista, ki caka na najmanjso priloznost, da se pogovarjava. naenkrat bi imela vse, cesar sem se prej bala. zelim si ga nazaj, ampak je to sploh pravicno do njega samega? da mu nedolgo po tem, ko sem unicila lepo priloznost in zatrjevala, da mi ni do zveze, recem, da bi poskusila se enkrat?

seveda si ga zelim vprasati, ce bi mi bil pripravljen dati se eno priloznost. ampak se pocutim kot najvecja prasica. princeska, ki si tule sproti izmisljuje, kaj bi imela, kdaj bi imela. nimam pravice.

lahko si recem, da bom tiho in ga pustila pri miru, ampak globoko v sebi obzalujem kako sem ugasnila iskro, ko sem imela najlepso priloznost. se zdaj, ko se pogovarjam s prijateljicami, mi na svoj nacin povedo, da ne bom nasla boljsega.

kaj sploh naj storim? sedim in cakam? kaj je narobe z mano?

hvala, da ste prebrali do konca. malo prevec sem se razpisala. ze vnaprej se zahvaljujem za odgovor.

 

lep pozdrav

ota