Napačna srednja šola

Hojla

Ko sem se vpisala v srednjo šolo, sem zatajila svojo umetniško poklicanost do igralstva, petja in pisanja. Na forumu za odrasle, kjer je ena punca pisala, da je umetniška so ji odrasli svetovali naj ima umetnost kot hobi in naj si izbere plan B, saj ne bo dobila službe. Stara sem bila 14 let, ko sem to prebrala in sem mislila, da moram tako narediti tudi jaz. Šla sem na poklicno šolo naravoslovne smeri. Bilo je živa groza. Naravoslovni predmeti mi niso šli, nisem se razumela s sošolci in hotela sem se prepisati kam drugam. Nisem počela kar me je zanimalo. Šla sem k svetovalni delavki na umetniško gimnazijo pa mi je rekla, da si drugi dijaki to bolj želijo in da sem predepresivna za to šolo. Potem se nisem vpisala in sem ostala na tisti grozni šoli. Praksa je bila obup, vsak dan sem jokala, v laboratoriju sem velikokrat kaj razbila, ni mi šlo. Ati je rekel, da se je brezveze prepisati. Zato sem ostala. Potem sem padla maturo in jo mogla popravljati. Ta 4 leta so bila zame pravi pekel. Nisem šla na faks, ker sem dobila odpor do šole in učenja. V svojem poklicu službe nisem dobila in naj povem, da zdaj tudi v gostinstvu ali trgovini nič ne dobim pa sem stara 25 let. Mislim, da sem si uničila življenje. Med 21 in 22 sem delala v eni prodajalni kot nadomeščanje porodniške, a podaljšanja nisem dobila. Zdaj sem nezaposlena in razmišljam kaj vse bi lahko počela, če bi si izbrala gimnazijo kot prvo izbiro potem pa šla na faks za novinarstvo, AGRFT, književnost in literarno teorijo, kaj takega. Verjetno bi se bolje počutila, imela več prijateljic in več priložnosti dobiti pravo zaposlitev. Na faks zdaj ne morem iti zaradi poklicne mature, splošne pa nimam.

Zdaj si želim, da bi sledila svojim umetniškim interesom.