Nadaljevanje študija psihologije

Pozdravljeni!

Soočam se z dilemo, zaradi katere sem se že večkrat sprla s starši in bi mi prišel prav kakšen nasvet. Trenutno študiram psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sem v 3. letniku in sem se odločila, da se bom vpisala v dodatno leto, da lahko opravim še nekaj izpitov, ki so mi ostali in ponovno opravljam več izpitov, da si zvišam povprečje. Trenutno imam namreč povprečje okrog 8 (opraviti pa moram še 4 izpite, enega iz drugega letnika, 3 iz tretjega), lansko leto pa je bilo za vpis na magistrski študij potrebno (kolikor vem) povprečje višje od 9.

Rada bi se vpisala na magistrski študij, saj brez njega večino poklicev znotraj psihološke stroke ne morem opravljati. Problem je v tem, da se lahko zgodi, da mi kljub trudu ne bo uspelo priti na magistrski študij psihologije v Ljubljani (ker je v primeru omejitve vpisa potrebno imeti visoko povprečje + opraviti sprejemni izpit). Težko pa bi se vpisala na magisterij psihologije v Mariboru (ker se tam pri omejitvi upošteva povprečje + ocena pri predmetu, ki ga v Ljubljani ni). Starši so mi zato svetovali, naj se prepišem v tretji letnik psihologije v Mariboru (za študijsko leto 2025/2026), saj imam tako večje možnosti, da bi se uspela vpisati (če je to še sploh mogoče glede na to, da sem zamudila rok za vpis in da bi se želela vpisati v 3. letnik). Meni ta možnost ni všeč, saj bi morala najverjetneje ponovno opravljati več predmetov, ki sem jih že opravila, spet bi se morala privajati na novo okolje, poleg tega pa v primeru, da bi slučajno padla letnik, ne bi imela možnosti ponavljanja. Moja druga možnost pa je, da se poskusim dogovoriti, da potreben predmet ( Izbrana poglavja iz psihologije) opravljam samoplačniško kot diferencialni izpit (če je to sploh možno), kar je pa zelo zahtevno z organizacijskega vidika (ker bi se morala voziti med Ljubljano in Mariborom, da bi opravila vse obveznosti), pa še stalo bi me. Ne vem, za katero možnost se naj odločim, saj se mi vse zdijo slabe. To mi povzroča veliko stresa, pa tudi prepire s starši. Sama vem, da bom v redu tudi, če slučajno ne pridem na magistrski študij - bom pač morala početi kaj drugega (sicer bi bila razočarana, sem pa navsezadnje lahko tudi varuška ali čistilka, pa bom preživela), mi pa starši s svojimi idejami dajejo vtis, da je za njih pomembno, da končam magistrski študij in strah me je, da bi jih razočarala (čeprav oni pravijo, da jim je vseeno). Navsezadnje se lahko zaradi sprememb glede zakona o psihološki dejavnosti zgodi, da se kljub magistrskemu študiju ne bom smela ukvarjati s psihološkim svetovanjem (kar si želim početi). Ne vem, kaj naj naredim v tej situaciji. 

Pozdravljeni!

Najlepša hvala za vaš odgovor in nasvete.

Na referat in druge osebe na Filozofski fakulteti smo se s kolegi že večkrat obrnili, a so nam vsakič povedali, da točnih podatkov o potrebem povprečju za vpis nimajo. Sicer ne razumem, kako je to možno, a tako so nam povedali (predstojnica oddelka, v tajništvu, na informativnem dnevu). Na spletu mi prav tako ni uspelo najti tega podatka. Tudi študenti 1. letnika magistrskega študija nam niso znali povedati tega podatka (za sebe sicer vedo povprečje, ne pa tudi rezultata sprejemnega izpita). Zadnji podatek, ki ga imam je, da je  bilo potrebno pridobiti vsaj 14 od 20 točk s povprečjem ocen in sprejemnim izpitom, ni pa nam bilo sporočeno, kako se te točke računajo.  

Referata na fakulteti v Mariboru še nisem imela časa kontaktirati, najverjetneje jih bom ta teden. Odločila sem se, da tretjega letnika pod nobenim pogojem ne želim ponavljati, tako da bom vprašala samo o možnosti diferencialnega izpita. 

Napisali ste, da lahko omejitve pri vpisu v preteklih letih preverim tudi sama, vendar mi teh podatkov ni uspelo najti (našla sem jih samo za dodiplomske in enovite magistrske študije). Bi mi lahko svetovali, kje najdem te podatke?

O vpisu sem se že veliko pogovarjala s starši in tudi kakšnimi drugimi sorodniki, a je težava, ker je njihov nasvet vedno: "ja, ti samo verjami vase in se potrudi, pa ti bo šlo," ampak vseeno se mi zdi prav, da dopustim tudi možnost, da ne bo vse šlo po načrtih, sploh ker so lahko sprejemni pogoji zelo strogi, sprejemni izpit pa je tudi lahko problem, če recimo takrat zboliš ali kaj podobnega (če želim recimo imeti povprečje 9,1 bi morala do konca poletnega izpitnega roka opraviti 24 izpitov, od tega večino z oceno 10). Ravno zaradi tega imam občutek, da bodo starši razočarani, če ne uspem priti na magistrski študij, saj me skrbi, da bodo to videli, kot da se nisem dovolj potrudila (čeprav vsakič, ko povem koliko izpitov bi morala opraviti, rečejo, da je to preveč in da bo to res težko izvedljivo).

Odkar sem vam pisala, sem čisto po naključju spoznala nekaj let starejšo diplomantko psihologije (ki ji ni uspelo priti na magistrski študij) ki me je spodbudila, da razmislim tudi o drugih smereh študija. Tako sem ugotovila, da bi mi ustrezal tudi magistrski študij pedagogike, saj je na isti fakulteti tako da se mi ne bi bilo treba seliti v drug študentski dom, pa tudi vsebina se mi zdi zanimiva in ne preveč zahtevna. Prav tako (kolikor sem prebrala na spletni strani) ne potrebujem diferencialnih izpitov za vpis na magistrski študij pedagogike (če se vpišem v Ljubljani na FF). Je pa res, da imaš potem manjšo izbiro potencialnih delovnih mest. 

Sama v bistvu nimam neke točne ideje, kaj bi rada počela kot poklic, imam samo neke preference glede oblike dela (ki so najverjetneje preveč idealistične). Zanima me kreativno pisanje in bi bila rada pisateljica (čeprav bolj kot hobi). Zanima me tudi delo z otroci kot recimo vodenje kreativnih delavnic, inštrukcije in varstvo otrok. Rada bi bila samozaposlena in imela delo, ki bi bilo dovolj plačano in dovolj fleksibilno, da bi ga lahko opravljala skrajšan delovni čas, delno tudi od doma, saj si v prihodnosti želim imeti otroke in bi rada imela dovolj časa za skrb in druženje z njimi. Psihologijo sem izbrala zato, ker nisem vedela, kaj bi rada počela, me pa že od nekdaj zanima človeška duševnost, pa tudi prebrala sem, da se lahko po končanem študiju zaposliš na različnih področjih, ki so lahko tudi dobro plačana. Na žalost si takrat nisem dovolj natančno pogledala različnih možnosti, zaradi česar tudi nisem sprejela najboljše odločitve (če bi bila bolj pozorna pri izbiri, bi izbrala študij v Mariboru). V resnici me nič kaj posebej ne veseli, tudi nimam nekih posebnih sposobnosti ali znanj (opažam, da mi gredo stvari v bistvu slabše od rok kot so mi šle včasih, npr. težje se učim, slabše komuniciram, fizične sposobnosti mi upadajo, niti pisanje mi več ne gre). Tako v bistvu ne vem, če je sploh smiselno, da dalje študiram, saj ne vem, če sem dovolj sposobna za opravljanje dela na tem področju. Občutek imam, da samo zapravljam čas in ne delam nič koristnega in mislim, da bi bilo morda bolje, če bi se kar takoj zaposlila nekje (kjerkoli bi me pač vzeli), saj bi tako lahko vsaj služila denar in prispevala k svoji družini. Če bi lahko šla nazaj v času, bi se po končani osnovni šoli vpisala na poklicno srednjo šolo na program Predšolske vzgoje in se nato zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice ali varuška, ampak to seveda ni mogoče. 

Namen imam iti na nekaj izobraževanj v zvezi z izbiro poklica in tudi karierno svetovanje, da vidim, ali mi bo to kaj pomagalo pri izbiri študija. Ko dobim podatke o vpisu, pa vam bom ponovno pisala.