Na Pomoč, glava mi bo počila!!

Živjo

Jaz mam probleme. To bo verjetno malo streseno skupaj ker tak pač sem, zarad tega se v naprej opravičujem.

Ok, no, js mam ljudi v moji glavi ki niso js? A se to zdi logično- nevem ampak tko je. Rodil sm se ženska vendar grem po moško. Že od zelo mladih let (enkrat v vrtcu) je v mojo glavo prišla nova identiteta? Sploh nevem če lahko to rečem. Dala si je ime Sinan a zdaj v večini ni več aktivna. Po koncu prvega razreda osnovne šole sem se že hotel ubiti in še zdaj prvi letnik gimnazije se to ni spremenilo, le olajšalo. V tretjem razredu je prišel Miha, ki je zmeraj trdil da je že mrtev a to zdajle ni važno. V šestem razredu je prišel zdaj najbolj aktiven lik (?) kličem ga Andrew, od njega sem tudi vzel ime. Nato v devetem razredu je prišel še Nico (Nikolai) po mojem prvem poskusu samomora s soljo. 

Like lahko slišim v glavi, občasno imam občutek da jaz sploh nimam nič z mojim telesom. Z liki lahko govorim, kdaj jih tudi vidim. A ne tako kot celega realnega človeka, vendar si jih zelo dobro lahko predstavljam (npr celo telo, telesni govorico) ali imam občutek kot da so v moji bližini npr stojijo zraven mene. Vsak Lik ima svojo podobo a se lahko tudi spreminjajo - vendar imajo še zmeraj prepoznavne znake. Npr barva oči, las itd.

Mogoče je pomemben podatek, da ko sem odraščal sem bil zelo veliko sam, nisem imel veliko prijateljev, bil sem "back up" friend, če se to zdi logično. Ker sem bil toliko sam, sem imel dokaj veliko časa govoriti z temi liki. Z njimi sem govoril na poti v šolo, oz. Kadar koli sem nekam hodil. V avtu s poslušanjem muzike, tudi če le 10 minut. In tudi med odmori sem hodil v krogih in se pogovarjal. Navadil sem govoriti tako potihem da le odpiram usta in izgovarjam besede brez glasu. 

Zdaj tega ne morem nehat. Če jih probam ignorirat postanejo še glasnejši, in če jim rečem da so le zablode postanejo razburjeni. Meni pa rata nelagodno saj so mi blizu pri srcu in ne maram biti nesramen. Sami oa tudi niso tako slabi kakor sem jih zdajle po nesreči opisal. 

Veliko si izmišljujem scenarije oz zgodbice z njimi, še posebej z Andražem saj je najbolj aktiven, potem ko se zavedam kaj razmišljam pa me rata sram in nelagodno. Vedar kar koli naredim imam občutek da si teh zgodb ne izmislim sam, saj tudi jaz nevem kaj se zgodi. Pogosto je uporablen motiv angelev in demonov s komplikacijam. Andraž je v takih primerih zmeraj demon, lahko tudi zmaj, lisica, maček itd. Vedno pa je kožuh ali barva črn, razen ko je človek ima lase rdečo-vijolične. 

Ko sem sam v moji sobi zaprt in poslušam musko s slušalkam je kakor da se vsi syncamo, še posebej jaz in Andraž. Takrat upadem v ta njegov svet, a sem spectator, takrat ne razmišlam prav preveč saj me noben ne gleda, velikokrat je takrat storyline da Andraž nekoga varuje (pogosto ali najboljšega prijatelja s katerim ima trenutno zaplet, ali punco ki ima svoj Personality in to vendar ni ena od glavnih teh likov v moji glavi zato je ne omenjam - z  Andražem se sovražita a jo še zmer reši) ko to pišem se mi zdi vse ful cringe in vem da je a tako pač je zdaj z mano. Ko se to dogaja, ta storyline, se velikokrat konča s tem, da Andraž attackerja hudo rani, ali pa ga še bolj pogosto ubije. Zmeraj pri teh storylinih je neka publika ki to gleda- s tem pa včasih čisto padem v perspektivo z Andražem. Vidim kako teče rešiti osebo, kako se spremeni v neko žival in napade. Kdaj ne namerno jaz začnem premikati roke kakor bi jih on in pol me je ful sram, njega pa tut. 

Tole mam za enkrat za povedat, prosim. 

KAJ JE Z MANO NAROBE T-T

Živjo!

Hvala za odgovor! Sicer imam že zdravnikovo napotnico za k Psihologu ko je mami ugotovila za poskus, ampak mislim da sem malo narobe razložil.

Jaz ne trpim, meni so te liki dokaj prirasli h srcu. Ne gledam jih kot težave, to bi bila krivica do njih ko so mi pomagali, gledam jih kot prijatelje. Cimre če je to bolj dojemno.

Je to še vedno razlog za h psihologu ali jim bom samo tratil čas?