NA POMOČ!

Pozdravljeni.

Včeraj so prodali konja, s katerim sem imela 4 leta zelo močno vez. Na žalost ta konj ni bil moj.

Bila sem zraven, ko so ga odpeljali. Lastniki ni so dobri za njega. osebno jih poznam. Konja so kupili samo zato, da bi svojima hčerkicama uresničil želje.

Ne morm vrjet. Dovolijo, da ga hodimo obiskovat ampak še vedno ni isto. Ni več "moj". Nimam ga večino časa zase.

Koncentracija mi pada. Učim se cele dneve, pa si ne zapomnem nič. Začela sem se rezat. Jem pretirano malo, pa sploh nisem lačna. Brez njega, da je ob meni ne morem živet. Bil mi je vse. Lastniki ne bojo dobro poskrbeli za njega. Vem, ker jih poznam. Vse kupijo ravnajo pa grdo. samo da so hčerke srečne. Še poslovit se nismo mogl kr niso dovolil. Vso opremo so pobrali. Čisto vse spomine. Našla sm le eno krtačo, ki je padla ven iz vreče.

Moje življenje nima smisla. Najraši se bi ubila. Ne morem več. Bil mi je vse.

Ta deden imam polno ocenjevanj, pa nič ne znam. Cele dneve jokam, Strmim vprazno pa spet jokam, pa se učim in nič ne zapomnem, potem žespet kako uro strmim v točko in ne morem pogledat stran, ležim na postli, nič se mi ne lubi, sama sem v sobi, zapiram se vase, ponoči ne spim, ne morem pit, jem pretirano malo, skratka moje življenje je v dreku. Prosim pomagajte!

razmišljam o samomoru. Kako bi bilo, če me nebi bilo več. Itak nimam dobrega odnosa z družino. Stanje se je malo izboljšalo. Zdaj normalno jem, ko sem v družbi ne mislim več na konje, vendar bolečina pride. Pride in noče it. Še vedno se težko skoncentriram. Mama hoče, da dobim jutri oceno najmanj 3 pri angleščini, ki mi ne gre. Za naučit se mam veliko. Ampak še vedno se učim, ampak nič ne zapomnem. Počutim se kot da moje življenje propada. Drobi se v majhne črne koščke, ki odletijo daleč stran. No vsaj tako čutim. Edino, kar si želim je postati spet "stara" jaz. Misli o samomoru so prehude. Vedno, ko sem sama se mi pojavijo.

Ampak izguba konja je grozna. Z njim sem imela svojo preteklost. Bil mi je vse. Še vedno slišim njegovo rezgetanje v prikolici, ki se pelje daleč stran. Ne zdržim več. Ali lahko kdo prosim pomaga.

Takole bom rekel. Približno razumem kako je ko ti kaj vzamejo. Priblizno vem kako se počutiš. Ampak, roko na srce lepo prosim ne razmišljaj ubijanju samega sebe. Kaj bos s tem dosegla?Ce ves kje  tvoj konj živi, ga opazuj. To vsaj meni pomaga. Lahko ga slikas in imas v svoji sobi in vsakic ko ti gre kaj narobe, poglej sliko in razmišljaj o najbolj srečnih in veselih dogodkih, ki si jih imela.

Krtaco pa lepo imej shranjeno v sobi. Ce je edini spomin, je neprecenljivo vredno.

Upam da ti pomaga

In lep pozdrav

Nikolaj 

Včasih nam življenje, da takšne izive, da postanemo močnejsi.

Več kot boš razmisljala o tem hujše ti bo. Preusmeri fokus drugam. Najdi si drugi hobi, delaj nekaj kar te sprošca. Sčasoma bo boljše.

Bolje bo, da si ne govoris "ta konj ni vec moj, ni vec isto" si reči ta konj lepša življenje dvema novima puncama tako kot ga je tebi ❤️

Grozno je. Vsak dan bolj. Ne morem mislit na druge stvari.. rabim ju., pogrešam ju. Ampak niju ni več. Ponoči ne morem spati, ko končno zaspim, ju sanjam. Prebujam se. Ves čas mi gre na jok. ne vidim več smisla v ničemer.

Poleg tega bom vrjetno kmalu zgubila edinega prijatelja in eno prijateljico.

Sama hočem biti samo "stara" jaz.

Zelo mučno je misliti na druge stvari.

Zdaj normalno jem, ampak mi gre po vsakem obroku na bruhanje. Vse ostalo ne morem spremenit.