Na pomoč!

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,  

videti je, da si se po prodaji konjev znašla v stiski. Praviš, da se ne moreš učiti, da ne moreš jesti in da si se začela rezati. Tudi zapiraš se vase in ne moreš spati, ne najdeš več smisla v življenju ter ne veš, kaj narediti.  

Tvoja čustva so do določene mere čisto običajna, saj žaluješ za konjem, zato je pričakovano, da izkušaš žalost. Vendar pa ostali simptomi, ki jih opisuješ, da ne moreš jesti, ne spati, da se ne moreš učiti, ne najdeš smisla in se samopoškoduješ, kažejo na depresivno simptomatiko. Zaradi tega bi te spodbudila, da se o vsem skupaj pogovoriš z osebo, ki ji zaupaš (prijateljica, učiteljica ali svetovalna delavka, starši) in poveš o tem. Tako ti bo tudi lažje predelovati celotno situacijo. Če misliš, da nimaš takšne osebe, bi te spodbudila, da se obrneš na strokovno pomoč pri psihologu in si pri osebnem zdravniku priskrbiš napotnico za obisk le-tega. Če poveš tudi o samopoškodovanju ter nesmiselnosti življenja, boš zelo hitro na vrsti. Če boš o tem govorila s psihologom, ti bo tudi pomagal, da boš lažje predelovala celotno situacijo, ti pa se boš razbremenila. Koliko časa boš žalovala za konjem, je odvisno od tvoje osebnosti ter sposobnosti spoprijemanja s težkimi situacijami. Zamotiš se lahko s tem, da se učiš za šolo in sama začneš verjeti, da zmoreš opraviti uspešno vse, kar imaš v šoli. Če se boš osredotočila na učenje, boš lahko morda tudi hitreje preusmerila svojo pozornost na druge stvari, kar ti bo pomagalo.  

Spodbudila bi te, da si najdeš kakšen drug hobi, npr. da se ukvarjaš s kakšnim športom, lahko izdeluješ kaj, se učiš kakšen jezik ali morda pišeš dnevnik. Veliko ljudem pomaga, če zapišejo svoje občutke misli ter doživljanje, saj na takšen način lažje predelajo izgube oziroma težke situacije. Dobro je tudi, da konja še lahko obiskuješ, zato te spodbujam, da ta čas izkoristiš in uživaš z njim. Če vidiš, da lastniki res grdo delajo z njim, jim lahko poveš, da jih boš prijavila. S tem jih lahko prestrasiš in bodo prenehali s takšnim delovanjem. Naučila se boš tudi postaviti za konja in zase. Upam, da se bo kaj spremenilo in bo konj dobil ustrezno oskrbo ter ljubezen.  

Upam, da sem ti z odgovorom pomagala ter te spodbujam, da se o vsem skupaj zaupaš nekomu, ki ti lahko še bolj pomaga.  

Lepo te pozdravljam,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

V tem primeru te res spodbujam, da se obrneš na strokovno pomoč ter se pogovoriš o vsem skupaj, saj ti bo tako lažje. Tvoja situacija namreč zahteva večkratne pogovore, ki ti lahko pomagajo.   

Vire pomoči lahko najdeš tukaj.

Upam, da boš našla pot do tega, da ti bo boljše, 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

morda je dobro, da bi poleti delala med konji, saj bi se tako izpostavila tej situaciji in bi čez čas lažje šla med konje in morda tudi imela manj močna čustva pogrešanja tvojega nekdanjega konja. Videti je, da imaš v celotni situaciji kar močna čustva glede konja in navezanosti. Nekako ne vidim drugega odziva, kot to, da se pogovoriš s starši, ker so oni tisti, ki bi takšne stvari tudi financirali in so odgovorni zate. Drugače ne vem, kako bi sploh lahko kaj spremenila. Morda boš lahko čez nekaj let, ko boš delala, tega konja odkupila nazaj. Seveda boš potrebovala tudi dovolj prostora zanj. Mogoče lahko sedaj v dani situaciji s tvojimi občutki začneš pisati dnevnik, da daš ta čustva iz sebe in da vse skupaj ne ostaja le v tebi, temveč tako začneš vse predelovati. Zaradi tega ti bo mogoče čez čas postajalo lažje. 

Lep pozdrav 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Drago dekle,

ko berem tvoj odgovor in razmišljanja, lahko s tabo čutim tvojo stisko in jezo na življenje ter situacijo nasploh. Zdi se mi pogumno od tebe, da si se upala tako izpostaviti, se tudi razjeziti in povedati, kako se počutiš. Morda v prejšnjem odgovoru od mene nisi dobila dovolj podpore, zaradi česar je povsem razumljivo, da si jezna ter žalostna in se ti zdi, da te ne razumem. Če se ti nisem dovolj približala na tebi ustrezen način, bom sedaj preko tega odgovora poskušala to. Vidim, da že od prejšnjega leta zelo trpiš zaradi prodaje konja. Verjamem, da je bil on tvoj zelo drag prijatelj in je to še vedno ostal, tudi če ga trenutno ne vidiš. Z njim si verjetno doživela zelo veliko lepih trenutkov in ostalo je veliko prijetnih spominov. So lahko ti spomini vsaj malo tudi vir tvoje moči in poguma za naprej?

Žal mi je za celotno situacijo glede konja, ki ga imaš tako rada, pa so ga lani prodali in ti niso bili niti pripravljeni prisluhniti. Lahko verjamem, da bi res dala vse, da bi ga lahko dobila nazaj in skrbela zanj. Kot si mi napisala, si zelo skrbela zanj tako glede hranjenja, čiščenja, skrbi zanj ter vsega ostalega, kar je bilo potrebno narediti. Sama praviš, da te starši ne bodo poslušali, delati še to poletje ne boš mogla. Vidim, da si sama o vsem zelo veliko razmišljala in se sprašuješ, kje in kako bi se naj začela pogajati. To je vsekakor vprašanje na mestu, a kot dejavniki tvoje starosti in tega, da letos še ne moreš začeti delati, potem tudi odnos s starši, kažejo, da trenutno pogajanja ne bodo možna. Na žalost že zgodaj pri svoji starosti ugotavljaš, da svet okrog nas ni vedno pravičen in se situacije včasih odvijejo tako, da na njih ne moremo vplivati. Tako kot ti nisi mogla vplivati v svoji situaciji. Ko berem tvoja razmišljanja in občutja, me ob tem zate skrbi in s tabo podoživljam tvojo situacijo. Žal mi je tudi, da ti ne morem dati nekega splošnega točnega nasveta, ki bi razrešil vse in situacijo povsem spremenil. Glede plana B me sprašuješ, pa dajva skupaj razmišljati o njem. Kakšne bi bile po tvojem mnenju dobre in slabe strani načrta, ki si si ga zamislila? Kaj bi s tem pridobila, kaj bi lahko izgubila? Napisala si, da si pri tem gospodu bila do zdaj samo enkrat, tako da ga ne poznaš zelo dobro. Morda bi bilo dobro, da bi ga še večkrat videla in ugotovila, kakšen človek je. Potem bi tudi videla, če mu lahko zaupaš, kaj doživljaš in ali ti lahko on pri tem kakorkoli pomaga. Vendar bi ti priporočala, da si pri tem previdna.

Napisala si mi, da se s starši ne razumeš najboljše in da bodo povedali, da ne morejo nič narediti, ker nočejo. Zanima me, kaj misliš povedati s tem, ko praviš, da se ne razumete najboljše? Kako je to videti? Kdo pa so še drugi ljudje v tvojem življenju, s katerimi se razumeš? Ali si morda o svoji izgubi konja že s kom govorila ali bi morda lahko? Ko enkrat govorimo naglas o svojih težavah, se le-te izkažejo v drugačni luči, saj ko naglas povemo o tem, tudi vsaj malo izgubijo na svoji moči in se nam zdi, kot da nam odleže. Morda res lahko razmišljaš o tem, če je kdo v tvoji bližini, ki bi mu lahko zaupala svojo situacijo in bi ti prisluhnil brez obsojanja.

Že lani si mi napisala še, da si izgubila edinega prijatelja in prijateljico. Bi mi morda o tem zaupala kaj več?

Na našem forumu ti želimo dati podporo, ki jo potrebuješ. Prav tako pa te usmeriti, da boš bolje razumela svoje situacije, kar se ti dogaja, kaj čutiš ob tem in da boš lahko sama sooblikovala svoje življenje.

Upam, da ti bo tole v podporo, ki jo potrebuješ in drži se, oglasi se še, če želiš,

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga deklica, 

žal mi je za tvojo izgubo konja, ki si ga imela tako zelo rada. Verjamem, da ti je zelo hudo in si žalostna. Če bi o tem želela napisati kaj več, lahko to narediš, ko boš pripravljena. 

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Verjamem, da ti je ob novicah o tem, kaj se je zgodilo s konjem, zelo težko in da občutiš določena negativna čustva (žalost, jezo), kar je čisto običajno v situaciji izgube. Ob izgubi živali so ti občutki in čustva čisto pričakovana in jih je potrebno sprejeti, odžalovati in predelati, za to si je pa potrebno vzeti čas. Nekateri potrebujejo za žalovanje več časa, nekateri manj, ni pravilnega časovnega obdobja, temveč je odvisno od posameznika in drugih dejavnikov. Dovoli si občutiti žalost ob izgubi, se zjokati in občutiti tudi jezo glede tega, kako bi se naj ravnalo s konjem.

Morda bi bilo dobro, da o svojih občutkih zapisuješ tudi dnevnik, ker je to način, ki pomaga lažje predelovati situacije. Če se lahko o izgubi s kom izmed bližnjih pogovoriš, bi ti to olajšalo celoten proces žalovanja. Morda lahko o tem zaupaš dobri prijateljici ali komu drugemu bližnjemu, ki mu zaupaš. Večkrat je situacija potem malenkost lažja, ko svoja občutja, misli lahko povemo drugemu naglas, ker nas to razbremeni. Razmisli o tem, kaj bi ti lahko pomagalo, da bi ti bilo lažje (morda so to narava, šport, glasba, branje, ustvarjanje). Dobro je, da bi svoje misli čim bolj zaposlila, saj bi tako našla pozitivne dejavnosti ter tisto, kar te veseli v življenju.

Drži se in lep pozdrav

Urška Meolic Kotnik, mag. psihologije