Muza

Odgovor svetovalke:

Živjo!

Najprej naj zapišem, da sem zelo vesela zate, da si se odločila poiskati pomoč! To je velik in pomemben korak, se pa zavedam, da je za njim veliko muk in trpljenja. Zato je tak korak težak in ga ne zmore vsak. Vsaj ne pravočasno.

Zaslužiš si življenje brez te mukotrpne bolezni in drži, obstaja kar nekaj kvalitetnih oblik podpore, ki so na voljo brezplačno.

Kar se tiče Muze: žal ne deluje v MB. Predlagajo, da jim pišeš na njihov mail (svetovalnica.muza@gmail.com) in ti bodo dali vse potrebne informacije. Okvirno pa delujejo tako: z vsako osebo najprej naredijo osebni informativni pogovor, skupaj pogledajo njihovo stanje in motivacijo in se nato dogovorijo za vpis v njihov program. Na Muzi ne tehtajo, izvajajo pa psihoterapijo in podporno svetovanje. Edino osebe z anoreksijo morajo biti spremljane pri svojem zdravniku, ki spremlja njihovo telesno težo v času vključenosti v njihov program.

Imaš pa v MB na voljo dve podobni brezplačni obliki podpore. Ena je Pekarna Magdalenske mreže, kjer med drugim nudijo tdui svetovanje za mlade osebe z motnjami hranjenja. Druga oblika je podporna skupina in svetovanje v Zavodu Mea Vita - preveri v povezavi, ena skupina se je ravno na novo ustanavljala.

Bi ti pa sama najprej priporočila obisk osebne zdravnice. Če je to nekaj, kar traja že dolgo, je bulimija zagotovo že pustila nekaj negativnih posledic na telesu. Zato je dobro, da se najprej naslovi fizične posledice. Vsaj toliko, da z zdravnico presodita, ali karkoli potrebuješ z vidika telesnih potreb (morda ti manjkajo kakšna mikrohranila, elektrolitsko ravnovesje je lahko porušeno, posledično lahko prihaja do motenj v delovanju srca, gotovo imaš tudi določene prebavne motnje itd.)

Po osebni zdravnici pa bi se naprej obrnila na najbližnji Center za duševno zdravje odraslih. Ne potrebuješ napotnice, samo zdravstveno izkanico. Pokličeš ali se osebno oglasiš, medicinska sestra bo s teboj naredila triažni pogovor in po tem boš dobila prvi termin pri psihologinji. Z njo pa bosta potem naredili plan, katera daljša oblika podpore bi bila zate najbolj ustrezna.

Naj še enkrat zapišem, da je res dobro, da si se odločila za ta korak. Prvi je običajno najtežji, potem pa je vsak malo lažji.

Če boš imela še kakšno vprašanje glede okrevanja, kar piši. :)

Držim pesti zate!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja