Motnje hranjenja in samopodoba

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, draga obiskovalka spletne strani.

Vesela sem, da se sprašuješ o sebi, o svojih navadah, o želji po hrani. Čeprav ne vem, koliko si stara, je to vredno vse pohvale. Ker si oseba z zmanjšano možnostjo za telesno dejavnost, je - imaš prav - še pomembneje obvladati svoj apetit.  

Glede na zapis v tvojem pismu sklepam, da ne gre za motnjo hranjenja. Človek iz pradavnine si je res moral vsakič, ko je uspel priti do hrane, vzeti največ, kolikor je njegovo telo zmoglo. Ker je sledilo daljše ali krajše obdobje lakote. Danes v našem delu sveta lakote in pomanjkanja na srečo ne poznamo. Telo se pri nekaterih izmed nas oglaša še vedno kot nekoč: "Pojej vse ... za rezervo, za vsak slučaj". Drugi del ljudi mirno poje samo toliko, kot telo trenutno potrebuje, nato vstanejo in odidejo od mize.  

Ker si "članica prve skupine", je pomembno v sebi ločiti: sem tes lačna ali so lačne le moje očke? Iskren pogled navznoter nam pove odgovor. Če smo lačni, jejmo. Prav je, da samo jemo - žvečimo, grizimo in se trudimo grižljaj razdrobiti, ga dodobra prepojiti s slino in ga šele nato poslati po požiralniku v želodec. Hranjenje naj ne bo tekma z ničemer.  

Takšno hranjenje, kjer se zares posvetimo obroku in sebi, ima velik vpliv na zdravje želodca, jeter, žolčnika, trebušne slinavke in črevesja. Zagotavlja nam, da ne bomo napihnjeni, da ne nad ne bo bolelo, da bomo redno odvajali blato.   In ker bomo jedli počasi, se bo prebava začela že v ustih ter mirno nadaljevala v želodcu. Slednji potrebuje 15 do 20 minut, da začuti, da je poln. Pomisliva: če mečemo vanj napol zgrizeno hrano, želodec do vrha napolnimo, ne da bi začutili: "Poln sem. Nehaj jesti!" Kaj sledi, veva, vemo.   Samo spomniti se je treba in se zavestno ustaviti, če nisva "članici druge skupine", o kateri sem pisala zgoraj.  

Takole mislim. Zelo bom vesela tvojega mnenja, dodatnih vprašanj in tvojih izkušenj.

Velik objem k tebi, 

mag. Damjana Žolnir, dr.med., specialistka šolske medicine