Motnje hranjenja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

Če te prav razumem te skrbi, da imaš motnje hranjenja, ker občasno bruhaš. Sam praviš, da je to zaradi prenajedanja.

Zgolj občasno bruhanje brez drugih znakov običajno ni razlog za skrb in ne pomeni, da imaš motnjo hranjenja. Bruhanje je lahko del motnje hranjenja, ko je namerno, izhaja iz tesnobe in občutka krivde zaradi zaužite hrane ali občutka pomanjkanja kontrole nad prehranjevanjem. Če bruhaš, ker ti je slabo oz. bruhaš samodejno, četudi tega nočeš, torej ne pomeni, da imaš bulimijo. Tudi če teh občutkov nimaš, ti vseeno svetujem, da se oglasiš pri zdravniku, če se tvoje bruhanje stopnjuje, traja več dni ali pa je dokaj pogosto (npr. redno bruhanje večkrat na mesec), saj bi v ozadju lahko bil kakšen telesni razlog.

Omenil si, da bruhaš zaradi prenajedanja. Morda bi bilo dobro razmisliti, kaj je vzrok temu prenajedanju. Naše telo namreč običajno precej dobro zazna, kdaj smo polni in nas obvesti, da prenehamo jesti. Odsotnost tega opozorila našega telesa lahko nakazuje na določeno težavo – v samem načinu prehranjevanja, našem odnosu do hrane ali našem telesu. Možni vzroki prenajedanja so torej lahko različni. 

Včasih uporabljamo hrano za spoprijemanje z lastnimi težavami in soočanjem s čustvi. Hrana nas potolaži in nam pomaga utišati čustva. Če opaziš, da se v stresnih časih pogosto prenaješ, potem obstaja verjetnost, da se na tak način poskušaš soočati s čustvi. Ta način soočanja s čustvi lahko težave zgolj poglablja, saj ne naslavlja izvora samih težav. Prenajedanje lahko izhaja tudi iz občutja dolgčasa ali pa zaradi motenj, ki so prisotne ob prehranjevanju. 

Svetujem ti, da se ob obrokih popolnoma osredotočiš na prehranjevanje, brez motenj prisotnih s strani računalnika, televizije ali česar drugega. Ko smo obkroženi z motnjami namreč pogosto preslišimo klice našega telesa, da smo polni in pojemo kakšen zalogaj hrane preveč. Prav tako bi bilo dobro, da si za hrano poskusiš vzeti čas. Običajno traja nekaj časa po zaužitih grižljajih, da začutimo občutek sitosti, zato mnogi zdravniki priporočajo, da hrano jemo počasneje. Tako se izognemo občutku slabosti zaradi prenajedanja, saj prej začutimo občutek sitosti in se ustavimo. Zelo pomembno je tudi, da se k obroku spravimo, ko smo lačni, vendar ne sestradani, saj takrat jemo hitreje in večje količine hrane, kar ponovno lahko vodi v prenajedanje. To pogosto pomeni tudi, da pojemo več manjših obrokov na dan. 

Če se ti zdi, da se kljub vsemu le težko ustaviš in se pogosto prenaješ do slabosti, potem bi bilo smiselno najti ustrezno strokovno pomoč. Najlažji način je, da svoje skrbi zaupaš staršem in skupaj obiščete tvojega osebnega zdravnika. Ta te bo glede na tvoje znake usmeril k specialistu, s katerim bosta skupaj prišla do ustrezne rešitve.

Upam, da ti moj odgovor pomaga.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen,

Hvala, da si se ponovno oglasil in razjasnil situacijo. Če bruhaš namerno, zaradi strahu pred pridobivanjem teže, to zagotovo predstavlja problem, o katerem bi se bilo dobro z nekom pogovoriti in poiskati strokovno pomoč.

Predlagam ti, da kontaktiraš najbližjo nevladno organizacijo s področja duševnega zdravja v tvoji okolici in se poskušaš dogovoriti za svetovanje. Obrneš se lahko na Centre za duševno zdravje odraslih, za katere ne potrebuješ napotnice, samo zdravstveno izkaznico. Tukaj pa lahko s pomočjo iskalnika najdeš vire pomoči, ki v tvoji okolici nudijo pomoč specifično posameznikom z motnjami hranjenja. Če se še izobražuješ in imaš možnost, lahko v srednji šoli obiščeš svetovalno delavko, ki ti bo pomagala navezati stik s strokovno pomočjo, drugače pa lahko svoje težave zaupaš tudi svojemu osebnemu zdravniku.

Ne glede na pogostost bruhanja je težava vsekakor resna. Pomembno pa se je zavedati, da so posledice vsakodnevnega bruhanja na tvoje duševno in telesno zdravje lahko veliko hujše od zgolj enkrat mesečnega ter da je lahko ob zelo pogostem bruhanju zdravje lahko ogroženo do te mere, da je potrebno takojšnje ukrepanje in hospitalizacija. Med telesne posledice bruhanja sodijo dehidracija, želodčne razjede, poškodbe požiralnika in zobni karies oz. obarvani zobje kot posledica stika z izbruhano želodčno kislino, utrujenost in težave s srcem kot posledica pomanjkanja določenih mineralov.

Zelo dobro je, da si opazil, da je s tem vedenjem nekaj narobe in poskušaš poiskati pomoč. To je najtežji korak, ki ga marsikdo le stežka naredi. Spodbujam te, da poskušaš zbrati pogum in se o tem pogovoriti še s kom od bližnjih, če je v tvoji okolici kdo, ki mu lahko zaupaš.

Držim pesti zate,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen/a Add,

Postavil/a si zanimivo vprašanje, čeprav je nanj težko odgovoriti. Ena izmed reakcij telesa na hud stres je tudi bruhanje. Tako je popolnoma verjetno, da je tvoja sošolka bruhala zaradi skrbi glede testa, ne zaradi tega, ker ima motnje hranjenja. Glede na povedano pa sošolka najverjetneje nima anoreksije, saj je zanjo značilno odklanjanje hrane, ne bruhanje, ki je značilno predvsem za bulimijo. O zdravstvenem stanju tvoje sošolke pa je nasploh zelo težko presoditi, ker ne poznamo celotne zgodbe.

Anoreksija je sicer res pogostejša pri posameznikih s prenizko težo, vendar pa to ne pomeni, da imajo vsi suhi posamezniki tudi anoreksijo. Določena bolezenska stanja, kot je npr. celiakija, lahko vodijo v hujšanje in prisilijo posameznika, da se prehranjuje in živi na bolj restriktiven način, da obvladuje bolezen. Sošolkina mama bi tako lahko shujšala iz najrazličnejših razlogov, prav tako zdrave navade v družini ne pomenijo, da so v družini prisotne tudi motnje hranjenja.

Praviš, da imajo v sošolkini družini določena prepričanja o prehrani in debelosti. To, da sošolka v šoli nima kosila, ne pomeni nujno, da ji starši le-tega ne želijo privoščiti. Morda ima določene intolerance ali alergije, zaradi česar šolska hrana zanjo ni primerna.

Sliši se, da je tvoja sošolka v stiski, četudi nima motnje hranjenja. Spodbujam te, da naslednjič pristopiš k njej in jo vprašaš, kako je. Lahko ji zaupaš, da si tudi ti pogosto živčna pred testom. Morda se bo tako počutila manj osamljeno in se bo lažje spoprijela z živčnostjo pred naslednjim testom.

Rahla slabost, ki jo občutiš pred testom, je eden izmed znakov živčnosti in je popolnoma normalen odziv tvojega telesa, če imaš v tistem dnevu kaj stresnega. Rahli slabosti se lahko pridružujejo tudi potne roke, suha usta, povišan srčni utrip,…

Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljena,

Prav imaš, da je teža omenjene deklice zelo nizka. Eden izmed diagnostičnih kriterijev je resda to, da je telesna teža posameznika nižja od 85 % pričakovane telesne teže, vendar pa zgolj na podlagi nizke teže anoreksije ne moremo diagnosticirati. Drugi kriteriji, na podlagi katerih lahko podamo diagnozo anoreksije so še:

· intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže ali pred debelostjo, čeprav je  teža zelo nizka ali se še zmanjšuje;

· motnje v zaznavanju oblike in teže telesa (npr. oseba misli, da je debela, čeprav je v resnici zelo suha), vpliv telesne teže ali oblike na samovrednotenje, ali zanikanje resnosti tega, da ima oseba nizko težo;

· pri dekletih, ki so že imele menstruacijo, pride do amenoreje (do izgube vsaj treh menstrualnih ciklusov).

Res je, da obstaja purgativen tip anoreksije, ki vključuje pogosto prenajedanje in razna kompenzatorna vedenja, kot so bruhanje ter uporaba diuretikov ali laksativov, kar mora trajati vsaj 3 mesece. Kot specifičen tip anoreksije, ne kot oblika bulimije, pa se lahko diagnosticira samo, če je ob tem prisotna izjemno nizka teža in izguba menstruacije, drugače pa ti simptomi označujejo predvsem diagnozo bulimije.

Vsekakor obstaja možnost, da ima tvoja sošolka kakšno motnjo hranjenja, vendar pa o njeni diagnozi ne moremo zaključevati. To je potrebno prepustiti strokovnjakom, ki bodo pridobili celostne informacije iz različnih virov in podali diagnozo, na podlagi katere bodo določili način njenega zdravljenja. Etiketiranje ljudi z različnimi diagnozami, za katere sami menimo, da jim glede na simptome ustrezajo, lahko škodi osebam, saj jih stigmatizira in s tem odtuji od podpore, ki bi jo potrebovali.  

Sliši se, da se precej zanimaš za področje motenj hranjenja. To znanje je lahko koristno, saj ti pomaga prepoznati opozorilne znake in odreagirati hitro. Če opaziš, da se podobni simptomi, kot so navedeni zgoraj, pojavljajo pri tebi ali komu od tvojih bližnjih (npr. tvoji sošolki), se je z njimi potrebno pogovoriti. Lahko pristopiš do njih in jih vprašaš kako so, če jim lahko kako pomagaš. Če zanikajo težave, jim daj vedeti, da jim boš stala ob strani, če te bodo kdaj potrebovali. Izogibaj se omenjanju diagnoze, sploh če o situaciji osebe ne veš dosti. Prav tako je dobro, da v takšnem primeru o svojem sumu poveš staršem, svetovalni delavki, učitelju ali kateremu drugemu odraslemu.

Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije