Motnja hranjenja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej hvala, da si se obrnila na svetovalnico in si tako iskreno delila svoje doživljanje.

Pišeš, da si želiš shujšati in zato zadnjih nekaj mesecev prakticiraš to, da skušaš jesti manj. Če poješ preveč se ti pojavljajo občutki krivde, čeprav veš da je dobro da ješ dovolj zaradi moči, ki jo potrebuješ pri plezanju. Prav tako si opazila, da doživljaš občutke tesnobe, če je pri obroku prisoten kdo ki ga nisi vajena v tolikšni meri. Verjamem, da se ob vsem tem počutiš nemočno in da te spremljajo intenzivna čustva, ki si jih ne znaš povsem razložiti. 

Sedaj se sprašuješ, če bi se mogla s kom o tem pogovoriti, če je situacija zaskrbljujoča in kaže morda na motnje hranjenja. Glede na vse zapisano bi ti svetovala, da se obrneš na koga in si poiščeš pomoč. Predvsem zaradi tega, ker je hranjenje neizogiben del našega vsakdanjika, je nujno za preživetje in ni okej, da se ob tem počutiš krivo. Sama si omenila, da se zavedaš da potrebuješ moč za plezanje, zato sem prepričana, da dobro veš tudi to, da je ustrezno prehranjevanje izrednega pomena. Sploh pa v obdobju v katerem se nahajaš, ko telo nujno potrebuje čim večji vnos hranil, da se lahko ustrezno razvija. Na drugi strani pa tudi razumem, da prej omenjena dejstva zbledijo v prisotnosti tvoje želje po vitkem telesu in da nimaš toliko moči, da bi presegla občutke krivde, ki se pojavljajo ob tem. Zato bi bilo zelo dobro, da v tem nisi sama. Da najdeš nekoga, ki ti bo pomagal razumeti zakaj stvari doživljaš na tak način, kako si lahko pri tem pomagaš, kakšne strategije bi lahko delovale v takšnih situacijah in podobno. 

Čeprav si omenila, da se s staršema težko pogovarjaš o tem, pa ju boš morala glede na svojo starost v vsakem primeru vključiti. Seveda se lahko pri tem obrneš tudi na kakšno odraslo osebo, ki ti bo pomagala pri iskanju ustrezne razlage za tvoja starša, da bi te ta razumela v največji možni meri. Tukaj ti je lahko prvi vir pomoči šolska svetovalna služba, kamor se lahko obrneš sama in skupaj s šolsko svetovalno delavko/delavcem najprej raziščeš svoje doživljanje. Prepričana sem, da bi ti tam znali svetovati in ti pomagali kako vključiti tvoja starša. To ti je lahko zelo dobro izhodišče iz katerega lahko izhajaš za vnaprej. V šolski svetovalni službi pa bi te lahko potem naknadno tudi preusmerili in ti pomagali pri iskanju kakšnih drugih virov pomoči.

Verjamem, da je situacija, ki jo opisuješ zate obremenjujoča, polna dvomov in neprijetnih občutkov. Zato te res spodbujam, da se obrneš na nekoga, ki ti bo v oporo in te bo skušal razumeti.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro,

Urška Pisar, mag. psihologije