motivacija za učenje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen. 

Že to, da si ugotovil kje je težava, je ogromno. Če je pomanjkanje motivacije, je običajno težava v tem, da nimaš dovolj močnih ciljev. Zastavi si cilje, ki te bodo motivirali. Lahko so zunanji ali notranji. Da pojasnim, to ne pomeni, da si daš cilj, da se boš 1 uro učil. Cilj v smislu, zakaj želiš višje ocene. Kaj ti ocene pomenijo? Če se na primer trudiš, da se vpišeš v srednjo šolo, kjer imajo visok vpis. Najprej določi dolgoročne cilje, nato pa se usmeri na kratkoročne. 

Torej, če je cilj, da se vpišeš v srednjo šolo, kjer bi lahko bil visok vpis, si potem daš krarkoročni cilj, kakšne končne ocene želiš doseči pri posameznih predmetih. 

Običajno je tako, da če si nekaj res močno želimo, potem se za to tudi trudimo. Zato so pomembni cilji. Je pa včasih lahko cilj precej oddaljen in vmes naša motivacija upade. Takrat je pomembno, da se spomnimo zakaj se trudimo in kaj želimo doseči. 

Verjamem, da ti lahko uspe. 

Doroteja Vodopivec, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen, 

najprej se ti opravičujem za pozen odgovor. Če te prav razumem, se ti je v 9. razredu (tik pred koncem OŠ) zgodilo to, da ti je precej upadla motivacija za pridobivanje dobrih ocen. Praviš, da se počutiš lenega. Jaz to dogajanje vidim malo drugače. Je možno, da je pritisk tako velik, da ti je enostavno preveč stresno, da bi se pretirano ukvarjal s šolo? Ko rečem pritisk ne mislim nujno na neposredne zahteva staršev ali učiteljev. Lahko gre tudi za neka tiha pričakovanja – morda od staršev, morda tvoja lastna – ali pa za veliko željo po tem, da bi bil sprejet na neko specifično srednjo šolo z visoko omejitvijo. Včasih se nam lahko takšni tihi pritiski nakopičijo, naša psiha pa se jim na »pameten« način izogne tako, da postanemo »leni«. V resnici pa poskusimo ubežati stresu. Ima to mogoče kakšen smisel?

Torej, zdi se mi pomembno najprej raziskati, kaj je za tvojo »lenobo«. Zakaj se ravno v 9. razredu izogibaš učenju? Te je mogoče česa podzavestno strah? Je preveč pritiska? Po tem pa iskati načine, kako se lahko podpreš. Če ugotoviš, da se za izogibanjem skriva strah pred neuspehom, bi bilo dobro, da se o tem s kom pogovoriš. Če gre za pritiske, lahko poskusiš ugotoviti, iz kje te pritiski izhajajo in kako jih lahko malo omejiš oziroma se zaščitiš pred njimi. Hkrati pa mogoče lahko pomaga to, da malo ozavestiš, da je zadnjih nekaj kilometrov maratona vedno najtežje, da pa se vendarle splača potruditi. Do sedaj ti je uspelo, z veliko verjetnostjo ti bo tudi v prihodnje.

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije