Moji problemi in travme od otroštva naprej

živijo 

jaz bi rada prvo na kratko vpisala svoje življenje od rojstva naprej, ker je zgodba precej dolga bom omenila samo najpomembnejše.

Uglavnem prihajam iz revne družine, kot mala deklica nisem nikoli čutila ljubezni saj je naš oce mene sestro in brate puščal lačne in v temi, bil jr alkoholik mama je zaradi levkemije umrla pru zadnjem porodu, ostali smo sami z nasilnim očetom kateri ni znal skrbeti za nas, zato so nas socialne delovke rešile in nas propeljalr v novo družino vsakega otroka v drugo, nisem odrašča s svojimi brati in sestro ubistvu se sploh ne poznamo. Posvojena sem bila pri 3 letih starosti.

ko sem prišla v novo družino kot majhna punčka smo se od samega začetka dobro razumeli, težave so se začele pojavljati ko sem bila starejša po koncu osnovne šole začetek srednje je bilo najbolj izrazito. Kregali smo se mama me je pošiljala vse povsod: na terapine, k psihologu, psihijatru, v bolnico itd še vec je bilo tega pa se vsega ne spomnim vsaj se ne želim preveč trga spominjat. Tudi posvojitelja sta se ločila in takrat sem bila primorana živeti en teden pri mami en teden pri očetu. Vsi te problemi stiske, stres, kreg ločitev me je pripeljalo do tega da nisem bila več zbrana v šoli nisem se učila in tako nisem dokončala šole. Opustila sem jo v drugem letniku. Takoj ko sem dopolnila 18 let sem se s fantom preselila v tujino. Z očetom nimam stikov, z mamo zelo po redko pa še to slabo, ker me ne mara, vedno me za vse krivi in obtožuje. Večkrat ssm želela popravit odnos z njo ampak se ne da. Nikoli m mi ne pokliče in me vpraša kako sem če kaj potrebujem, enostavno je ne zanima nič več o meni. To mi je zelo zaznamovalo in me boli ter obremenjuje, vem da ssm sedaj stara 24 let ampak vseeno bi si želela popraviti odnose. Nevem kaj sem narobe naredila v letih ko sem živela z njimi. Nimamo komunikacije glede tega. Nevem ali bo bomo sploh kdaj imeli.

s fantom od 18 leta živim v tujini, torej dobrih 6 let. Tudi tukaj nama življenje ni preveč nakolnjeno, težko sem dobila delo, včasih se kregava tezko je živeti ne gre nama najboljše, me je pa njegova družina sprejela za svojo, ker vejo mojo zgodbo (to kar sem zdej na kratko napisala tukaj). Želim si boljšega in uspešnega življenja ampak se mi zdi da zaradi mojih vseh teh travmaticnih izkusnjah nisem vec ista in da me ovira in zaustavlja in se nekako ne upam premaknit naprej čeprav si to zelo želim, strah me je ker ne znam nisem samozavesta, suverena, čeprav se trudim. Res bi porebovala nasvet glede tega če me razumete, zgubljena sem v svetu ne znam živet, primerjam se z drugimi, ne cenim svojega življenja nic mi ni dobro ne znam si ponagat, čeprav poskušam vse živo.

upam, da mi boste znali svetovati. Čakam vas odgovor.