moje zivljenje propada

Zdravo,

sem dijakinja 1. letnika gimnazije in zadnji tedni so bili zame zelo težki – psihično in čustveno.

V šoli mi ne gre dobro, imam veliko izostankov, slabih ocen, in pogosto me preplavi panika in občutek, da sem razočaranje. Najbolj me bremeni ravno šola – vse se učim zadnji večer, potem me zagrabi tesnoba in popolna panika, da ne znam nič in da bom spet zgrešila.

Pred kratkim sem imela težek pogovor z mami in sestro. Obe sta mi povedali, da sem lena, da nič ne naredim, da sem se zredila, da sem taka kot oče, da ne treniram več… Od takrat naprej je postalo vse samo še huje.

Zjutraj, ko sem gledala skozi okno, sem si zaželela, da bi bila katerakoli žival, samo da ne bi bila jaz. Prvič me je zares stisnilo pri srcu in sem se ustrašila… ker me je prešinilo, da se bojim, da bi enkrat res obupala nad življenjem.

Ne želim si narediti nič hudega. Ampak se bojim, da bom nekoč preveč utrujena.

Po naravi sem zelo zaprta vase. Težko mi je govoriti iz oči v oči o teh stvareh, zato mi veliko pomeni, da lahko to napišem.

Ne iščem pozornosti. Samo nekoga, ki bi me slišal in mogoče razumel. Nekoga, ki bi mi pokazal, da obstaja pot naprej.

Lp. Hvala, ker obstajate.

Zdravo!

Razumem tvoje težave, saj se z njimi spopadam tudi sama. Sem dijakinja 2.letnika in kakor ti spopadam z občutki, da sem razočaranje, da nisem dovolj, in šola me ubija. Hočem ti povedati, da nisi sama. Ko se jaz tako počutim, se rada obrnem k pisanju zgodbe ali pesmi, saj mi pomaga izliti čustva in ubežati v neki drugi svet. Če boš kdaj preveč utrujena in imela črne misli, te prosim, da se NE obrneš k samopoškodovanju, saj bo imelo dolgotrajne negativne učinke, govorim iz izkušenj. Ko je vsega preveč, se moraš spomniti, da so ljudje, ki te imajo radi in so pripravljeni poslušati. Bo prišel čas, ko bo spet vsega preveč, ampak se boš uspela prebiti skozi, saj si že zdaj na dobri poti. 

Upam, da boš imela lep dan

:)