moje sposobnosti

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

za začetek bi se ti rad zahvalil za napisano vprašanje. V njem si odprla izredno globoko temo počutja. Iz napisanega sem razbral, da se počutiš izgubljeno in osamljeno, ter da pričenjaš dvomiti vase.

Najprej bi se  rad dotaknil tematike antidepresivov, za katere si napisala, da jih že jemlješ. Antidepresivi so eden izmed načinov zdravljenja depresije, pomembno pa se je zavedati posebnosti njihovega delovanja. Ta zdravila namreč prvih nekaj tednov (3-4 tedne) ne izboljšajo počutja. Lahko se zgodi tudi, da se v teh prvih tednih naše počutje celo malce poslabša. Zelo pomembno je, da v tem času ne obupamo nad njihovim delovanjem in se še naprej držimo predpisanega jemanja, saj bodo lahko le pri rednem jemanju zdravila pričela učinkovati. Tako da bi ti na tem mestu rad sporočil, da če si z jemanjem zdravil šele pričela, da nadaljuješ njihovo redno uporabo, kakor jih je predpisal zdravnik, z zavedanjem, da lahko njihove učinke pričakuješ čez nekaj časa. V kolikor pa po daljšem obdobju izboljšanja ne bo, pa se lahko zopet posvetuješ z zdravnikom o potencialni spremembi terapije.

Kot sem že napisal v začetku prejšnjega odstavka, so antidepresivi le eden od načinov zdravljenja depresije. Svetoval bi ti, da nameniš nekaj časa in misli svojim občutkom. Pri tem so tvoji občutki in tvoja resnica najpomembnejši. Pomisli ali imaš ob sebi kakšno odraslo osebo, ki ji lahko zaupaš in bi ti bila pripravljena prisluhniti. Morda sta to lahko starša ali psiholog, katerega si napisala, da že obiskuješ. Glede psihologa bi te želel povabiti, da mu predstaviš kako se počutiš na vajinih srečanjih in kako si doživela njegov  komentar, da pretiravaš. Če bo psiholog zmogel to sprejet in skupaj s teboj razmišljat kaj potrebuješ od njega, bosta lahko gradila varen in zaupen prostor, kamor boš rada šla po nasvet. Če pa ne bo zmogel tega sprejet, te slišat v tvoji bolečini, potem razmisli komu od odraslih oseb lahko spregovoriš o svoji stiski in bi ti morda lahko dal tudi kak odziv – je to kak učitelj na tvoji šoli, kdo od sorodnikov, svetovalna služba na šoli. 

Zaželeno je, da imaš pri teh tematikah nek svoj varen prostor, varno osebo, ki ti je pripravljena prisluhniti in slišati kar ji želiš povedati. Iz tvojega vprašanja sem dobil občutek, da ta varen prostor še iščeš oziroma si ga ustvarjaš v odnosih, ki jih že imaš. V varnem prostoru, ob osebi, ki ji zaupaš, lahko najdeš svoj kotiček v katerem boš imela možnost nadalje razmišljati o svojih občutkih in iz kje izvirajo. Razmisli o tem, kdaj so se občutki žalosti in morda tudi jeze pričeli. Je bil morda kakšen pomemben dogodek, s katerim se je to obdobje pričelo. Nato lahko misli nadaljuješ v smeri, kako se trenutno počutiš, katere stvari te obremenjujejo in kaj bi morda potrebovala za izboljšanje svojega počutja. Vse te mislil lahko nato zbereš skupaj in poiščeš pot, ki ti najbolj ustreza. 

Izredno pomembna tematika tvojega vprašanja je tudi šola. Na to temo opisuješ kako si lansko šolsko leto izgubila motivacijo za delo, kar pa je vplivalo na tvoj odnos s starši. Vsekakor je to zahtevno področje in vsak od nas ima različne sposobnosti za različne predmete v šoli. Tu bi ti svetoval, da se iskreno pogovoriš s svojimi starši. Naj bo pri pogovoru s starši razvidno, da ti je šola pomembna in da se resnično trudiš, navsezadnje je tudi ocena 3 lahko izredno lep dosežek, saj je z vsakim šolskim letom snov, ki jo v šoli predelujete težja. Če se boš počutila dovolj varno, lahko staršem podeliš tudi občutke, ki te spremljajo skozi to obdobje in pri starših poiščeš podporo.

Morda ti lahko pri motivaciji in delu za šolo pomaga tudi strukturiran urnik, pri čemer si sestaviš termine za učenje tekom tedna in med njih razdeliš različne predmete. Težjim predmetom nameniš več časa, medtem ko lažjim manj. Med učenjem pa ne pozabi tudi na čas za sprostitev in prijatelje.

Prav to pa me popelje na naslednjo izredno pomembno temo tvojega vprašanja in sicer odnose s prijatelji. Napisala si, da imaš občutek, da tvoje prijatelje zmoti vse kar narediš. Pri tem je dobro vedeti, da kot imaš ti različne dni, jih imajo tudi tvoji prijatelji. S tem želim povedati, da lahko kdaj ista količina govora za nekoga predstavlja veliko in ‘’nadležno’’, drugič pa premalo. Ob tem bi te spodbudil, da si s prijatelji iskrena in jim takrat, ko te z odzivom ranijo, to tudi podeliš, jim poveš, da ti ni bilo prijetno tega slišat. V kolikor pa boš imela občutek, da jih nekaj zmoti, pa poizkusi to skomunicirati in jim tudi povedati, da si rada v njihovi družbi, kot si napisala tudi sama četudi si tisti dan bolj tiho. Vrednost prijateljstva je namreč prav v tem, da je to odnos, v katerem lahko z iskrenostjo spregovorimo in zato ne bomo tega odnosa kar izgubili.

Za konec bi rad odprl temo še na misel, da se smiliš sama sebi. Vsako doživljanje posameznika je pomembno. To kar čutimo v sebi, predstavlja našo resnico in prav je, da je ta resnica slišana tudi s strani ljudi okoli nas. Ljudje smo si med seboj različni. Kar za nekoga ni nič posebnega, lahko za nekoga drugega predstavlja velik problem. Kar je za nekoga nekaj vsakdanjega, je lahko za nekoga drugega velika zmaga. Zavedati se moramo naših razlik in biti iskreni v naših občutkih. S tem želim povedati, da si iskrena do sebe, kaj čutiš in si dovoliš to tudi izraziti. Neprijetni občutki, ki jih sama občutiš pri sebi, so resnični in tvoji. Morda kdo okoli tebe ne razume, iz kje te občutki izvirajo, to pa ne pomeni, da niso resnični ali, da jih sama ne bi smela čutiti. Dovoli si biti iskrena v svojih občutkih in ne zanikaj tega kar čutiš sama, saj ti sprejemanje neprijetnih občutkov lahko odpre pot do občutenja in sprejemanja prijetnih občutkov.

Želim ti ogromno lepih trenutkov, uspehov v šoli in upam, da boš ustvarila spomine, na katere se boš lahko čez nekaj mesecev vračala z nasmehom.

Benjamin Bušelič, Bachelor of Science (republika Avstrija)