Moje duševno zdravje

Odgovor svetovalke:

Draga mladenka,

Najprej hvala za zaupanje. Naj te potolažim. Tvoji problemi niso duševna bolezen, ampak spadajo med duševne motnje, ki se ozdravljive. Bo pa potrebno poiskati strokovno pomoč. To duševno težavo ima kar precej ljudi, toda le redki o tem govorijo.

Mislim, da bi pri tebi lahko šlo za prisilne misli in dejanja. Strokovno to imenujemo obsesivna-kompulzivna motnja(OKM).

Prisile (kompulzije): dejanja, ki jih moraš narediti (npr. ugasniti/prižgati luč, poljubiti telefon), da zmanjšaš občutek tesnobe ali da preprečiš nekaj slabega.

(Kompulzija je neobvladljiva ponavljajoča potreba po opravljanju točno določenega rituala. Funkcija rituala ni neko koristno delo, temveč z njim oseba vsebinsko razveljavlja obsesivno misel.

Obsedenosti (vsiljive misli): neprijetne misli ali občutki (»če tega ne naredim, se bo nekaj slabega zgodilo«).

Pri tem gre za anksiozno motnjo in nikakor ne za bolezen. (anksioznost = strah ali tesnoba, ki ima različne oblike in stopnje)

Znaki anksioznosti:

Tega ne morem obvladovati!«
»Zmešalo se mi bo od vsega!«
»Zelo me skrbi.«
»Vsi me bodo zapustili.«
»Toliko misli se mi plete po glavi.«
»Tudi ko je vse krasno, me skrbi, kaj hudega se lahko zgodi.«

Ni tvoja krivda. To ni tvoja izbira – to je pogojeno vedenje, ki se je razvilo.

Kaj lahko narediš?

Najprej zaupaj težavo staršem oz. tistemu, ki mu zaupaš. Morda je zelo primerna tvoja svetovalka delavka na šoli. Skupaj bosta poiskali pomoč. Lahko jo tudi sama.

Tu so naslovi, kamor se lahko obrneš:

• Posvet – Center za psihološko svetovanje, Ljubljana, T: 01 251 29 50,  • Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, Celje, T: 031 778 772, • Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, T: 01 583 75 00, • Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor, T: 02 234 97 00, • Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Koper, T: 05 627 3555; 

Lahko tudi pokličeš na naslednje telefonske številke:

• Klic v duševni stiski (deluje vsak dan med 19. in 7. uro) - 01 520 99 00,

• Brezplačni zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (deluje 24 ur na dan) - 116 123,

• TOM, telefon otrok in mladostnikov (deluje vsak dan med 12. in 20. uro) - 116 111

Vedi, da je OKM ozdravljiva. Kaj pomaga?

1.     Psihoterapija: Najbolj priporočljiva je kognitivno-vedenjska terapija (KVT) z metodo ERP (exposure and response prevention) – to pomeni, da se pod nadzorom terapevta postopno izpostaviš sprožilcem in ne izvedeš prisile. Sčasoma tesnoba upade in um se »nauči«, da se nič hudega ne zgodi.

2.     Zdravila: Antidepresivi iz skupine SSRI (npr. sertralin, fluoksetin) so prva izbira pri OKM. Predpisuje jih psihiater, ne splošni zdravnik.

3.     Podpora: Pomoč in razumevanje bližnjih lahko zmanjša stres. Obstajajo spletne skupnosti (npr. »OCD Support Groups«) in društva za duševno zdravje.

4.     Samopomoč: Preden boš dobila strokovno pomoč, poskusi voditi “dnevnik prisil”. Redno zapisuj prisile in poskusi oceniti tesnobo pred/po dejanju. Ne kaznuj se, če se ti ne uspe upreti. To je proces. Vsakič, ko se pojavi misel ali prisila, naredi to (če si kje zunaj, lahko si na kratko zabeležiš v telefon). Zakaj? Ko imaš podatke na papirju, začneš opažati vzorce (kdaj, kje, kako se pojavi). To je prvi korak k spremembi.

Izgleda tako nekako:

Dnevnik prisil

- Datum: ________________

- Ura: ________________

1. Kaj se je zgodilo?
(Kaj je bil sprožilec, misel ali situacija?) Npr.: Bila sem na avtobusu, začutila sem potrebo, da 6× poljubim telefon.

2. Kaj sem mislila ali občutila?
(Kaj ti je “možgani rekli”, kaj si verjela, da se bo zgodilo?) Npr.: Če tega ne naredim, se bo nekaj slabega zgodilo.

3. Raven tesnobe pred dejanjem (0–10):

4.     Ali sem naredila prisilo (DA/NE)?

☐ DA
☐ NE
☐ Sem jo odložila za ____ sekund/minut

5.     Raven tesnobe po dejanju (0–10):

6.     Kaj sem poskusila narediti drugače?
(dihanje, odlog, preusmeritev, pogovor s seboj) Npr.: Dihala sem, si rekla “to je samo misel”, počakala 20 sekund.

7.     Opombe ali misli ob koncu
(Kako se počutim zdaj? Kaj sem se naučila?) Npr.: Tesnoba je padla po 1 minuti. Ni se zgodilo nič hudega.

✅ PRIMER IZPOLNJENEGA VNOSA:

Datum: 2. 10. 2025 Ura: 14:30 Kaj se je zgodilo: Morala sem se trikrat dotakniti ročaja na vratih. Misel: “Če tega ne naredim, se bo nekaj slabega zgodilo meni ali mami.” Tesnoba pred: 8 Prisila: DA Tesnoba po: 4 Kaj sem poskusila: Poskušala sem zadržati 30 sekund, dihala. Opombe: Tesnoba je padla po dejanju, ampak me je sram, ker sem vedela, da ni bilo nujno. Naslednjič bom poskusila počakati 1 minuto.

 2. “Mikro odlog” (mini ERP): Ko se pojavi nuja, da nekaj narediš (npr. trikrat ugasneš luč), se ne sili, da tega takoj ne narediš (to bi bilo pretežko).
Namesto tega zamudi dejanje za 10–30 sekund in samo opazuj tesnobo. Dihaj počasi (4 sekunde vdih – 4 sekunde zadržek – 6 sekund izdih). Povej si: “To je samo občutek tesnobe, ne resnična nevarnost.” Počasi boš ugotovila, da tesnoba sama začne padati, tudi če prisile ne izvedeš takoj. Ko se navadiš, lahko podaljšaš odlog na 1 minuto, 2 minuti, 5 minut… S tem treniraš možgane, da ni potrebe po ritualu.

 3. Dihalne tehnike za umirjanje: Tesnoba sproži prisile, zato pomaga, da imaš “hitri SOS” način za pomiritev živčnega sistema.
Primer: sedi ali stoj mirno. Vdih 4 sekunde skozi nos. Zadrži 4 sekunde. Izdih 6–7 sekund skozi usta. Ponovi 3–5×. To zmanjša fizični občutek panike in olajša ignoriranje prisile.

4. “Ocenjevanje resničnosti” (realnost naproti strah): Ko pride misel “če ne naredim X, se bo zgodilo Y”, jo na hitro preveri. Zapiši: “Kaj misel pravi?” Vprašaš se: “Ali imam 100 % dokaz, da se bo to zgodilo?” Spomni se primera, ko nisi naredila prisile in se NI zgodilo nič slabega. Ta vaja pomaga zmanjševati moč misli.

 5. Ustvari strukturo dneva: Rituali se povečajo, ko smo pod stresom ali v kaosu. Dnevni red (vstajanje, obroki, spanje ob približno istem času). Čas za gibanje (sprehod, joga). Čas za sprostitev (glasba, dihanje).

 6. Povej eni osebi, ki ji zaupaš: Če je možno, povej prijatelju, partnerju, svetovalni delavki ali družinskemu članu, kaj se dogaja. Ne zato, da ti preprečuje rituale, ampak da imaš podporo in občutek, da nisi sama.

Ključni stavek za ponavljati sebi:

“To je moj um, ki me straši. Ni resnična nevarnost. Lahko počakam. Tesnoba bo minila sama.”

Draga mladenka, pomembno je, da čimprej poiščeš strokovno pomoč. Žal, je pomoč preko foruma v takih primerih premalo učinkovita. Torej: pogovor s starši, svetovalno delavko in terapevt, ki se ukvarja s tovrstnimi motnjami oz. tako imenovano vedenjsko kognitivno terapijo. Če boš vodila dnevnik prisil, bo le-ta v veliko pomoč terapevtu in tvoje težave se bodo lahko zato hitreje reševale.

Prav prisrčno te pozdravljam in ti iz srca želim čimprejšnje okrevanje.

mag. Maja Krajnc, univ. dipl. sociologinja in politologinja