Moja prijateljica se preveč obremenjuje

Pozdravljeni,

pišem vam glede moje najboljše prijateljice. Rekla ji bom Kira. Zelo me skrbi zanjo in ne vem, kako ji naj pomagam.

V glavnem, že od nekdaj je sramežljiva in zelo zadržana v situacijah, kjer je prisotnih več ljudi. Boji se biti to, kar je, če npr. nosi novo majico ali poskusi novo frizuro jo nenehno skrbi, ali jo bo kdo obsojal in rekel, da ima slab okus, ipd. 

Zadnje čase pa se zelooooo obremenjuje - "overthinking", če se izrazim v angleščini - o vsaki možni majhni napaki, ki jo naredi. Naj dodam še to, da ne hodiva na enako šolo, zato me nikoli ni zraven, da bi ji pomagala.

Kak teden nazaj se je pred pevskimi vajami pogovarjala z mlajšo prijateljico in se dolgočasila. Opazila je, da ji je izpod majice na ramenu lezla naramnica od nedrčka in ji nepremišljeno (v šali) potegnila zanj. Ko pa je ta mlajša prijateljica pokazala le sekundo nelagodja, se je pri Kiri začelo vse možno. Dva dni skupaj se je obremenjevala, da je bila preveč vsiljiva in nesramna, čeprav se ji je večkrat opravičila. Cela stvar sploh ni bila tako velik problem dokler se ni začela obremenjevati, a jo razumem in sem jo skušala pomiriti z deljenjem situacij, v katerih sem jaz naredila kaj slabšega (po dolgih letih prijateljstva vem, da ji to najbolj pomaga) in je bila vsaj za kratek čas pomirjena.

Nato so se ti pripetljaji le še vrstili. Sedela je na avtobusu s sošolko in pela pesem, ni pa vedela, da jo ob tem sošolka snema. Video je dala na story na Snapchat in kmalu je slišala, kako nek šestošolec posluša ta video na polni glasnosti in se smeji. Sošolka je video umaknila s storyja po tem, ko se je Kira razjezila, in videl ga je le ta šestošolec. Kira se je tisto popoldne zjokala na klicu z mano in v glavnem je bila čisto uničena.

Danes pa so v šoli imeli neko predavanje o ocenah in nadaljnem izobraževanju. Gospod, ki je vodil predavanje, jim je rekel, da se morajo potruditi za dober učni uspeh in da naj jim ne bo vseeno za njihove ocene. Ob Kiri je sedela njena sošolka in dobra prijateljica, ki ima slab učni uspeh, in Kira ji je v šali rekla: "Ja, saj to, Eva." 

Takoj se je počutila grozno in se ji opravičevala tako dolgo, da je Evi že šla pošteno na živce. Kira mi je pisala takoj, ko je prišla domov iz šole in se spet zjokala na klicu. Pogovarjali sva se skoraj eno uro in na vse možne načine sem jo skušala pomiriti. Še celo Eva ji je poslala glasovno sporočilo, kjer ji je povedala, da ji ne zameri in naj se ne obremenjuje.

Verjtemite mi, Kira tega nikoli ne bi rekla v žaljivem smislu. Velikokrat se ji zgodi, da kaj reče nepremišljeno in izpade nesramno, ampak nikoli ne bi hotela z besedami kogarkoli užaliti. Seveda pa se zdaj obremenjuje s tem, da bodo drugi zaradi njene izjave mislili, da je nesramna in slaba oseba.

Poleg vsega tega ima še polno nelogičnih in vsiljivih misli o tem, da bi jo jaz izdala, npr. s tem, da bi drugim povedala njene skrivnosti, o tem, da je v bistvu sploh ne maram in pa - to je najbolj izrazita misel med naštetimi - da se bo najino prijateljstvo razblinilo in se bova po osnovni šoli oddaljili.

Nimam občutka, da se pri vseh teh mislih zaveda, da so neresnične in le nekaj, kar njeni možgani hočejo, da verjame. Čisto jo razumem, saj trpim za kar hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje in je teh misli na pretek in tudi sama večkrat ne ločim med zdravo mislijo in plodom svoje bolezni. 

Kiro že več tednov prepričujem, naj gre na pogovor k šolskem svetovalnem delavcu, a vedno najde izgovore za to. Npr.: "Kaj, če bo mislil, da sem čudna? Kaj, če me kdo izmed vrstnikov opazi na poti v pisarno? Vsi bodo mislili, da sem nora."

Res me skrbi zanjo in ne vem, kaj drugega od strokovne pomoči bi ji še pomagalo. O njenih težavah sem se pogovorila tudi z mojo psihologinjo, ki je pa rekla, da mogoče gre za obliko socialne anksioznosti, ampak je ključnega pomena, da za to obrne na svetovalno službo.

Zanima me vaše mnenje in lepo vas prosim za kak nasvet.

Hvala že vnaprej,

Aza