Moja mami

Hej,

Imam problem in to je moja mami. Do mene ima zelo "poseben" odnos. Čeprav se do mene obnaša lepo ( samo takrat ko dobim dobro oceno ali pa me prosi da nekaj pospravim , posesam, pometem.....). Včasih pa ko me ima dost pa tudi kriči in govori grde besede tudi pred prijatelji. V četrtek sem pa imela dosti in ji rekla grdo besedo in kaj je naredila? Prekinila telefonski klic in me ignorirala dokler je prišla domov in naprej ignorirala. Sem res zelo čustvena oseba in zame največja kazen je molk in ignoriranje , ne more sprejeti da nisem tako " družabna" kot moj brat. ( z razlogi ki sem ji povedala nekoč , sem bolj občutljiva in navezana na določene osebe , torej veliko preživim v svoji sobi in poslušam ali se učim) . Veliko sem prejokala ampak je rekla samo "ok". Ponavadi je bilo naslednji dan v redu ampak ta prepir je prišel do čistega odaljevanja.  Z njo se hočem pogovoriti in sama mi je pred obraz vrgla da se jaz do nje obnašam nespoštljivo in da se jaz derem nanjo in da sem samo zaprta v sobi in da tam gnijem. Ko sem ji jaz začela govoriti kaj čutim je začela gledati na telefon in ni imela nobenega očesnega stika. 

Kaj naj naredim? Čist sem obupana in ne morem več jokati ker preprosto ničesar ne čutim

Lp 

Lahko ti skrajšam leta psihoterapije s povzetkom, da je najverjetneje ne boš spremenila. Ni zlobna in ne dela tega načrtno, ampak si ne more pomagati da ti ne bi pogosto škodila. Preveč jo spominjaš nanjo in te vidi kot podaljšek sebe, ki ga ne zna po svoje "popraviti", čeprav s tabo ni nič narobe, razen tega, da ji 24/7 ne stojiš ob strani in se ukvarjaš z njenimi vsakodnevnimi stvarmi, šele potem bi bila tvoja najboljša prijateljica - kar pa spet ni ustrezna oblika starševstva.

Primer, kot si ga opisala, se žal prepogosto ponavlja v veliko družinah, je ostanek neke generacijske travme, neizživetosti, neljubljenosti, in taki ljudje sedaj kot nepripravljeni starši nadaljujejo svoje travme na svojih preobčutljivih otrocih. Samo dve rešitvi sta, prva je optimistična s poskusom pogovora, če ti končno uspe da ti resnično prisluhne in se začne s teboj bolj odkrito pogovarjati in te sprejeti kot samostojno, odraščajočo osebo; morda jo celo prepričaš v terapijo, da sama pri sebi reši svoje komplekse in jih ne širi patološko nate. Druga bolj realistična možnost je, da sprejmeš dejstvo, je kakršna je, jo prenehaš jemati preresno in njene zbadljive kritike ter se s tem do neke mere zavaruješ. Naravna naloga staršev je, da te zavarujejo in vzgajajo, ne pa zbadajo in neskončno kritizirajo brez posebnega razloga. Žal leta 2026 še ne obstaja obvezna šola in izpit za starše, starš je lahko vsak bedak, ki ima 10 minut časa in brisačo. Vožnjo z avtomobilom jemljejo bolj resno od starševstva.

Obdaj se s čim več dobrimi prijatelji, sorodniki, učitelji, poskrbi zase in uspevaj. Good luck.