Moj fetiš, ali sem lejzbika?

Odgovor svetovalke:

Živijo obema!

Najprej se vama zahvaljujem, da sta nam pisali in se iskreno opravičujem, da nisem odgovorila že prej. 

Zdaj pa k vajinim dilemam. Za začetek bi želela poudariti, da obstaja ogromen razpon pri tem, kaj ljudi spolno privlači. Načeloma lahko med tako imenovane fetiše uvrstimo vse, kar pri človeku spodbudi interes za spolnost in spolno vzburjenje in je izven okvirjev spolnih organov. Po takšni definiciji lahko rečemo, da so fetiši pogosti in povsem normalni. O težavah pa pričnemo navadno govoriti le, kadar so fetiši edina oblika spolnosti, ki osebo zanima oz. kadar osebi fetiš predstavlja osebno stisko. Žal so fetiši, tako kot veliko stvari v navezavi na spolnost, precej tabuizirani in obdani s predsodki. Posledično pa je stiska in sram pogost odziv pri odkrivanju fetišev in drugih manj tradicionalnih oblik spolnosti. Ampak dejstvo je, da je spolnost subjektivna stvar in da smo ljudje radovedna bitja. Zato, še enkrat poudarjam, ni s fetiši prav nič narobe, dokler ti upoštevajo naše osebne meje in meje naših spolnih partnerjev.

Želela bi tudi poudariti, da čeprav fantazirata o omenjenih stvareh, to še ne pomeni, da bi vama to pasalo tudi v praksi. Predlagam, da razmislita nekoliko o tem, npr. o okoliščinah, kjer bi si to želeli preizkusiti, o odnosih, ki bi vama omogočali, da ta področja raziskujeta sproščeno in o drugih željah, ki jih imata v povezavi s spolnimi odnosi. Sta v obdobju mladostništva, ki je za večino ljudi čas odkrivanja spolnosti, spolne usmerjenosti in tudi navsezadnje romantične in čustvene usmerjenosti. To, da fantazirata o odnosih z ženskami je, tako kot omenjeni fetiši, povsem normalen del tega obdobja. In to, da imata takšne fantazije, misli, ideje in želje, še ne pomeni, da sta lezbijki. Proces odkrivanja spolne usmerjenosti je precej bolj kompleksen in zajema več vidikov kot le fantaziranje o nasprotnem spolu. Kar je ključno pri tem razvojnem procesu pa je, da smo o naših željah, fantazijah pa tudi o strahovih in mejah odkriti sami s sabo in da si jih dovolimo tako raziskovati kot tudi prevpraševati. Zaenkrat pa imejta v mislih, da je trenutna zmeda normalen del tega procesa in ne hitita v odločitve ali prehitre sklepe. Pustita si čas, da ugotovita, česa si želita in na kakšen način.

Da ne bo moj odgovor predolg vaju vabim, da mi v primeru dodatnih vprašanj pišeta ponovno. Upam pa, da smo s tem pogovorom razbile vsaj delček sramu in strahu pred temi temami, ki so, še enkrat poudarjam, povsem normalne.

Vse dobro vama želim,

Eva Štrukelj, mag. klinične in zdravstvene psihologije in mag. psihoseksologije