Mislim da sem trans

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen_a,

Najprej hvala za tvoje sporočilo in zaupanje. Verjamem, da se zaradi neujemanja lastne spolne identitete s spolom, ki ti je bil pripisan ob rojstvu, počutiš nelagodno in neprijetno, sploh ob prepoznavanju, da v svojem doživljanju sebe nisi sprejet_a s strani staršev. Vsekakor v tem nisi sam_a, saj se s podobnimi vprašanji sooča veliko (mladoletnih) oseb.

Zdi se mi pomembno, da si pri raziskovanju svoje spolne identitete in usmerjenosti vzameš čas. Kako se najbolje počutiš sam_a s sabo veš samo ti in lahko si vzameš čas, da ugotoviš, kaj si želiš in kdaj si to želiš. Verjamem, da je občutek neprijetnosti v telesu lahko zelo močen, hkrati pa si ob vsem tem pomemben_a le ti in s tem tudi tvoje duševno zdravje.

Žal mi je, da s strani staršev doživljaš nesprejemanje. Le-to je sicer precej pogosto, saj se velikokrat zgodi, da trans/nebinarne tematike razumejo pomanjkljivo ali pa je razumevanje prežeto s predsodki, homo/transfobijo ter odklonilnim odnosom do oseb, ki si želijo tranzicije. Je morda okrog tebe kakšna druga odrasla oseba (učiteljica, teta ipd.), za katero predvidevaš, da bi te lahko slišala? Če meniš, da take odrasle osebe ni, pa je morda blizu tebe kakšen sovrstnik ali sovrstnica, ki se ji lahko zaupaš? Podporne osebe so v obdobju razmišljanja o sebi in svoji spolni identiteti namreč ključnega pomena. Na ta način s svojimi razmisleki in stiskami nismo same_i ter lažje nosimo intimne teme, ki so nam pomembne.

Starši so v našem življenju lahko ene najbolj pomembnih oseb, sploh v obdobju življenja, ko smo od njih odvisni_e in živimo skupaj. Razkritje lahko varno domače okolje tudi zamaje in s tem tudi neko temeljno življenjsko varnost. Zato se mi zdi pomembno, da se staršem razkriješ takrat, ko si na to pripravljen_a. Včasih se osebe za razkritje staršem odločijo šele takrat, ko se od njih osamosvojijo, saj se šele takrat v tem počutijo varne. Kaj se ob razkritju zgodi, pa je težko predvideti. Verjamem, da te misel na izgubo družine lahko straši in je strašansko neprijetna, ni pa nujno, da se bo to tudi zgodilo. Vmes je prostor še za veliko drugih korakov.

Področje spolne identitete je le en delček naše celotne identitete. Pomembno se mi zdi, da se zavedaš tudi drugih področij in odnosov v svojem življenju, saj na koncu to vse sestavlja celoto našega življenja in tudi vpliva na naše (ne)zadovoljstvo v življenju. Seveda določeno področje v enem obdobju našega življenja lahko prevladuje, to pa še ne pomeni, da je edino in da ostala niso pomembna. 

Morda še to, da transspolne osebe lahko vstopijo v več vrst tranzicij (ki se med seboj ne izključujejo, ampak se prepletajo) : (1) psihološka tranzicija - lasten proces raziskovanja in sprejemanja svoje spolne identitete (ta navadno tudi traja najdlje), (2) socialna tranzicija - začetek javnega življenja v spolu, s katerim se oseba identificira (lahko vključuje uporabo novega imena, drugih zaimkov, pravno priznanje spola, spremembo načina oblačenja ali katerega drugega vidika spolnega izraza …), (3) medicinska tranzicija - prilagajanje fizičnega videza telesa lastni spolni identiteti (lahko vključuje npr. hormonsko terapijo in/ali različne operacije).

Raziskovanje svoje (nove) spolne identitete je torej relativno daljši proces, ki je za vsako osebo popolnoma individualen. V primeru, da pri tem želiš dodatno podporo nas lahko kontaktiraš na svetovalnica@legebitra.si, kjer redno pomagamo in podpiramo osebe, ki se sprašujejo o podobnih stvareh kot ti. Svetovanja so vedno brezplačna.

Če te zanima še kaj pa lahko nadaljujeva pogovor tudi tu.

Topel pozdrav,

Eva Mulej Vrabič, mag. zak. in druž. štud.

svetovalnica Legebitra

Odgovor svetovalca:

Pozdravljen_a,

hvala za odgovor. Zdi se mi super, da prepoznavaš prijateljice, ki bi te lahko slišale. Po navadi so prijateljice, sploh če so tudi one kvir, v taki situaciji eden prvih virov podpore. So namreč podobno stare in prav tako raziskujejo sebe, čeprav morda na drugih področjih ali na drugačen način.

Glede nerazumevanja staršev pa verjamem, da te to še vedno boli. Hkrati pa verjamem tudi, da ti bo z vsakim razkritjem drugim osebam, ki so ti blizu in jim zaupaš, lažje in boš s tem tudi lažje razmišljal_a kdaj in kako se razkriti tudi staršem ter kako se odzivati na njune opazke o LGBTIQ+ osebah.

Pri binderju pa le bodi pozoren_a, da ga nosiš maksimalno 8h in ga ponoči snemaš, da se tvoje telo lahko sprosti in spočije.

Želim ti vso srečo pri samo-raziskovanju!

 

Topel pozdrav,

 

Eva Mulej Vrabič, mag. zak. in druž. štud.

 

svetovalnica Legebitra