Mentalno zdravje

Odgovor svetovalke:

Draga Klara14, 

zahvaljujem se ti za zaupanje in ti čestitam za pogum, ki si ga potrebovala, da si svoje misli zapisala in predala svetovalnici. 

Dovoli mi, da najprej povzamem tvoje razmišljanje. Zapisala si, da si že večkrat pomislila na samopoškodbeno vedenje in ga tudi izvedla, da si pomislila na samomor, preplavlja te žalost, otožnost. Staršem si ne upaš zaupati svojih občutkov. Zapisala si, da se nikomur ne znaš odpreti in povedati cele zgodbe. Drži? 

Strinjali se bova, da je včasih zelo težko ubesediti svoja razmišljanja, občutke, čustva, doživljanja o odnosu do sebe, do drugih, do situacij, v katerih se znajdemo. Morda se sprašujemo kaj se bo zgodilo, ko bom povedal, kako bo to slišati, bom razumljivo povedal, me bodo drugi razumeli, bodo sprejeli moje razmišljanje, me bodo presojali, morda obsojali itd. Se najdeš v teh vprašanjih? Vse to lahko vpliva na to, da težje spregovorim, zaupam svojo stisko. In kadar je situacija preobremenjujoča, občutki zelo intenzivni, potrebujemo razbremenitev in za to izberemo najrazličnejše načine. Eden takšnih je samopoškodbeno vedenje, ki pa s seboj prinaša občutke krivde, poškodovanje telesa in le trenutno zmanjšanje čustvene napetosti, nemoči. Vabim te, da v situacijah, ki so naporne, izbereš druge načine, kot so npr. sprehod v naravi, pisanje dnevnika, pogovor s prijateljico (do katere izražaš hvaležnost), poslušanje glasbe itd. Bi to šlo? 

Ko boš zmogla, te vabim, da zapišeš o situaciji, v kateri si se znašla. Kaj se ti dogaja, koliko časa in kje, kakšni so tvoji odnosi s starši, prijatelji, morda fantom, imaš hobije, kakšni so tvoji cilji, kako si do sedaj reševala težave, se zdravo prehranjuješ, kako je bilo s tvojimi spalnimi navadami, kako se počutiš v šoli, kako je z učenjem, uspehom, kaj te sprošča...itd.?  Tako bova lažje bolj konkretne tudi pri podpori.

Greva naprej. 

Zapisala si, da so prisotne tudi samomorilne misli, otožnost, jok. Kako pogosto se to dogaja, kdaj, koliko časa že, v kakšnih situacijah? Si razmišljala že o načrtu? Poskusiva razmisliti katere so tiste stvari in osebe, ki so ti ljube, te lahko podprejo? Kateri hobiji, interesi, so takšni, ki ti pomenijo veliko? Katere so tvoje notranje moči, s katerimi si rešila probleme, izzive v preteklosti? Kako se lahko pohvališ, kaj ceniš pri sebi? 

Predlagam ti, da svoje doživljanje predstaviš razredniku, svetovalni službi, z namenom, da te podrejo, te vodijo skozi proces pomoči, tako učne, šolske, kot tudi v odnosu do sebe in drugih, in tudi v pogovoru s starši. Bi to šlo? Bi ti bilo lažje, če bi s tabo šla prijateljica in te podprla? Svoje misli lahko preneseš tudi na papir in v takšni obliki predaš svojo stisko. Bi to šlo? Svetovalna služba, razrednik ti bo tudi v podporo v komunikaciji s starši.

Zapisala si, da se s starši ne razumeš najbolj. Mi lahko poveš kaj več v vašem odnosu? Kakšna pričakovanja imate drug do drugega?

Predlagam ti, da se za namene sproščanja in odmika od situacije, ki je zate naporna, poskusiš tudi v pisanju dnevnika hvaležnosti (npr. danes sem hvaležna za ... - do sebe, v odnosu z drugimi ...) in tehnikah sproščanja. 

Vabim te, da ostaneva v stiku in da se do naslednjič zaveževa k življenju. Velja? Pošiljam ti velik objem in upam, da se čim prej tipkava. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja