Mentalno bolana?

Zdravo, že pred nekaj časa sem ugotovila da se ne počutim najbolje. To leto, se nisem več hotela vstati iz postelje, ker nisem hotela iti v šolo. Ta želja da bi ostala doma ni imela nobenega razloga, toda tega sem si res močno želela. Včasih sem se tudi zelo močno zjokala, saj nisem hotela iti in ni mi jasno zakaj. Moje ocene so odlične, nisem preveč obremenjena z njimi, in imam veliko dobrih prijateljev. Toda čez nekaj časa, ko ta želja še vedno ni prenehala, sem začela govoriti da se bom ubila. To sem včasih tudi nameravala, a se nisem spuščala globlje v to, kot da sem se samo žalila. In to je zdaj postala že moja navada. Vsakič ko mi nekaj ne gre ali ko sem malo bolj žalostna ali jezna, rečem da se bom ubila. Zdaj sem se začela počutiti tudi zelo depresivno, žalostno in zaspano. In zdaj se tako počutim vsak dan. Počutim se kot da je nekaj zelo narobe, a tega ne morem spremeniti. Pomembna je tudi ta informacija, da imam tudi druge probleme o katerih sem vam že pisala. Toda ne zdi se mi kot da je moja depresija povezana z njimi. Oni mi samo poslabšajo počutje če o njih razmišljam. Zato sem šla pobrskat po internetu in se mi zdi da so to znaki da sem mentalno nezdrava/bolana. Niti ne vem kaj to pomeni, toda bojim se da bodo ti slabi občutki prešli samo na slabše. Zadnje čase se tudi veliko manj pogovarjam s prijatelji, kar je zame čudno, in bojim se da nekaj ni v redu, saj sem zelo malo vključena v pogovore z njimi, ter bojim se da jih bom zato izgubila. Zato si želim pogovor s psihologom. V živo. Ker do mojih staršev ne čutim takega zaupanja da se bi z njimi o tem pogovarjala, in nimam prijateljev ki bi me resno vzeli če bi jim to povedala. Zato se želim pogovoriti s psihologom, toda nevem kako naj vprašam starše. Moji starši mi bodo samo povedali naj se pogovorim z njimi, in uporabili bodo izgovor, da so tudi oni psihiatri toda jaz jim ne zaupam. Zanima me ali vi tudi predlagate psihologa, ali so to samo moja močna najstniška čustva, ali priporočate kaj drugega. Samo dodala bi še to, da se mi pogovor s socialno delavko na šoli ne zdi pameten, ker imam veliko sošolcev ki se bi mi posmehovali, in učitelji bi obvestili moje starše da hodim k njej, in ne bi se počutila prijetno v taki situaciji. 

Hvala za odgovor že v naprej in upam da najdem rešitev.

Hvala za odgovor. Pogovorila sem se s starši in prijatelji, in prišli smo do ugotovitve, da bo z mano vse v redu. Mogoce se ne zdi tako, ampak po pogovoru z njimi res mislim da ne potrebijem psihološke pomoči. Res je, da znam biti zelo čustvena, toda znam tudi zelo pretiravati. Počutim se bolje in zdi se mi da je bilo tisto prej samo nek val moje najstniške čustvenosti. Res sem v redu, toda spremembe v življenju se dogajajo, in to da sem bolj tiha s prijatelji, je zame normalno. Mogoče sem se prej z njimi bolj pogovarjala, ampak zdaj to ne počnem ker bi bila depresivna, ampak zato ker sem to pač jaz, bolj tiha v družbi. Res hvala za odgovor, ampak mislim da mi je bil nasvet bližnjih dovolj. Če bo še kaj novega, se bom še oglasila. :)