Mentalne težave

Odgovor svetovalke:

Draga Maja, 

najprej iskrena hvala, da si se s svojim vprašanjem obrnila na nas. Praviš, da se po opisih najdeš v znakih borderline osebnostne motnje, zato te skrbi, da jo imaš. 

Splet je danes vir številnih informacij in ko brskamo po njih ter iščemo razlage za naše počutje, vedenje, težave, se hitro prepoznamo v kakšnem stanju ali bolezni. Sama praviš, da si se prepoznala v opisu mejne osebnostne motnje, ki je sicer v današnjem svetu vedno bolj prepoznana in tudi razmeroma pogosta - imelo naj bi jo okoli 6 % ljudi. Za osebe z mejno osebnostno motnjo je značilna intenzivna čustvena nestabilnost - močna čustvena nihanja, ki jih lahko spremlja impulzivno in tvegano vedenje (zloraba substanc, nakupovanje, prenajedanje, spolno obnašanje, nepravilna vožnja in nespoštovanje pravil), izbruhi jeze in besa, neredko tudi samopoškodovalno vedenje, samomorilne misli, intenzivne epizode anksioznosti in depresije, izkrivljena in nestabilna samopodoba, občutki praznine, za te osebe pa so značilni tudi nestabilni medosebni odnosi, prehajanje iz oboževanja in idealiziranja v sovraštvo in jezo (pogosto menjavanje partnerjev), strah pred zavrnitvijo, samoto itd.

Že iz opisa in zahtevnosti besed, doživljanj, ki jih opisujem, nama je jasno, da je tako iz glave in na hitro težko reči, ali nekdo trpi za to motnjo. Verjetno se v kakšnem od doživljanj in opisov znotraj te motnje najde skoraj vsak, po drugi strani pa kombinacija takšnih doživljanj, ki jih navajam, in dejanj (samopoškodovanje, agresija, zloraba substanc) nedvomno zahteva dodatno pozornost in obravnavo. Takšne diagnoze si tako nikakor ne moreš postaviti sama, temveč se moraš v primeru, da doživljaš stiske, da se najdeš v opisu, da imaš težave s strahovi, tesnobo, depresivnim razpoloženjem, samopoškodovanjem, intenzivnimi nihanji razpoloženja itd. poiskati pomoč, prvo pri osebnem zdravniku, nato pa te bo on po potrebi napotil dalje, da prejmeš ustrezno pomoč. Sama postavitev diagnoze je manj pomembna kot to, da se ti  z nudenjem ustrezne pomoči omilijo težave in občutja, ki jih doživljaš. 

Drago dekle, če si dovolj pogumno, vabljena, da mi zaupaš še kaj več - kakšne težave imaš, s čim se soočaš? Potem te tudi morebiti lažje usmerim dalje, če bi to potrebovala, in ti svetujem, kam se obrniti za nadaljnjo pomoč. 

Pridno dekle, vračam pozdrave, dobre misli, objeme, ter te vabim, da se še kaj javiš, če boš tako čutila, sicer pa upam, da si prejela informacije, ki si si jih želela. 

Lepo te pozdravljam,

Tara Lenko, dr.med., specializantka družinske medicine

Odgovor svetovalke:

Draga Maja,

vesela sem, da si se ponovno oglasila in tokrat podala še nekaj več podatkov o tem, kako se počutiš. Praviš, da imaš občutke tesnobe, anksioznosti, da ti niha razpoloženje, da se počutiš zavržena, impulzivna in da ves čas menjaš identiteto (obnašanje). 

Odlično je, da nimaš samomorilnih misli, da se ne samopoškoduješ, da nisi agresivna (normalno je, da je občasno vsak od nas jezen, pomembno pa je, da to jezo obvladamo, da nismo agresivni do sebe ali drugih - včasih sicer pride kakšna misel, da bi nekomu najraje kaj naredili, a verjamem, da tudi pri tebi ne pride do tega, da bi to dejansko storila - vztrajaj pri tem). To je zelo pomembno, zato je ključno, da pri tem vztrajaš tudi v prihodnje! :)

Vseeno pa mi je iz vsega napisanega jasno, da se v svoji koži trenutno ne počutiš najbolje, da bi si želela razumeti, kaj se s tabo dogaja, da si želiš tudi ukrepati, da bi se počutila bolje. Kot sem ti napisala tudi že zadnjič, tako na daljavo zaradi zapletenosti področja ne moreva z gotovostjo trditi, kaj je vzrok tvojim težavam in tudi zelo težko oceniva, kako pomembne so in do kakšne mere ovirajo tvoje delovanje. Na primer - normalno je, da nam vsem občasno niha razpoloženje, da smo jezni, kot navedeno (če se znamo obvladati), in tudi to, da kdaj "menjamo identitete" oz. prilagajamo svoje vedenje situaciji ali osebi, s katero smo v interakciji - posebej pa je to značilno za mladostništvo, ko še nekoliko iščemo svoje mesto pod soncem, ko se sprašujemo, kaj smo in kaj si želimo postati, kaj nas zanima, kdo želimo, da nas obdaja ... Vse to je do neke mere normalno, ko gre v ekstreme pa lahko postane problematično in obremenjujoče. 

Zelo dobro je, da si želiš vedeti, kaj se dogaja s teboj, in da želiš nekaj ukreniti, da bi se bolje počutila. Pomembno je, da to storiš preden te pričnejo težave pomembno ovirati v tvojem vsakdanu, pri šolskih obveznostih in interakcijah s prijatelji, sošolci. Dobro bi bilo, da sedaj o težavah poveš še komu (Če še nisi?), ki ti je blizu, ti bo pripravljen prisluhniti in poiskati pomoč. Morda komu doma, sorodnikom, staršem, bratu/sestri? V šoli - učitelju/-ici, socialnemu delavcu/-ki? Prijatelju/-ici in njihovim staršem? Kdo je v tvoji bližini tak, ki ti bo prisluhnil in ti lahko pomagal? Vedno se lahko obrneš tudi na svojega zdravnika, ki ti bo podal informacije, kako dalje, če bo ocenil, da bi potrebovala dodatno pomoč. Skratka - pomembno je, da o tem spregovoriš ne le z mano na spletu, temveč tudi s kom v tvoji bližini, saj ti bo tako lahko nekdo priskočil na pomoč pri iskanju dodatne pomoči in razlage za tvoje počutje. Bo šlo?

Vedno pa si dobrodošla, da mi še pišeš, če boš tako čutila in te še kaj zanima. Tvojih emoji-ev sicer ne vidim, upam, da so kakšni pozitivni. ;)

Lepo te pozdravljam in pošiljam virtualni objem,

Tara Lenko, dr.med., specializantka družinske medicine