MD

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, srednješolka,

v času, ko se soočaš z več izzivi, kot so MD, alopecija ter druge spremembe, ki jih opisuješ in ki lahko v prihodnje vplivajo na nove ovire pri dejavnostih, ki jih zelo rada počneš in te izpolnjujejo, je čutenje vsega, kar opisuješ, del procesa soočanja s tvojo realno situacijo. Ljudje rečejo, da se smilimo samim sebi, jaz pa menim, da gre predvsem za proces žalovanja ob izgubi zdravja, kjer je občutenje žalosti, obupa, jeze del tega procesa. Zavedaš se izgube in morebitnih težav, ki jih sicer še ne poznaš z gotovostjo, ker so del prihodnosti, dobro pa je to, kot praviš, da bolezen ni v težji obliki in sedaj lahko vplivaš na svoje izbire v sedanjosti.

Tu se previdno odločaš, da prav zaradi opisanega ne greš v fitnes. Predvidevam, da si spremljana pri specialistih in da lahko tam preveriš, kaj ti priporočajo in česa ne. Zavedam se, da pri tvoji diagnozi sodeluje lahko širok tim strokovnjakov. Fiziater in fizioterapevt te bosta znala usmeriti skladno s tvojo situacijo na način, ki bo koristil tvojemu zdravju. Predvidevam tudi, da lahko obravnavo dobiš na zdravstveno napotnico? Predpisali bodo tudi vaje, ki jih je dobro izvajati doma ali v skupini pri fizioterapevtu ali kineziologu, ki mora upoštevati predhodne strokovne ugotovitve. S tem poskrbiš za »dve muhi na en mah«: skrb za telo in strokovno primeren pristop.

Žal mi je, da je tvoje odraščanje, ki je že samo po sebi včasih »obogateno« z nesprejemanjem telesnih značilnosti in mračnim pogledom v prihodnost, prineslo opisano realnost. Vem, da veš, da nič od zunaj ne more odpraviti bolečine soočanja, lahko pa jo obdanost s »pravimi« ljudmi olajša. Vem tudi, da je lažje reči kot storiti, a je res pomembno, da se ne obsojaš. Ključno je, da opaziš, kdaj se potopiš v prihodnost in ti žalost ali obup jemljeta moč za sedanjost. Da kljub vsemu zavestno izbiraš, kaj lahko narediš v sedanjosti zase in svoje zdravje, lahko pomembno prispeva k večjemu sprejemanju sebe in situacije, ker boš tako lahko ohranjala več moči.

Upam, da imaš zdravnika, ki mu lahko zaupaš. Hkrati lahko, če še nisi imela možnosti, prosiš za pogovor s klinično psihologinjo. Če si vodena v URI Soča na Oddelku za rehabilitacijo po poškodbah in boleznih osrednjega živčnega sistema   za obravnavo pri njihovi klinični psihologinji. Vsekakor menim, da je pomembno, da dobiš psihološko oziroma psihoterapevtsko podporo znotraj sistema, kjer si vodena, ali v pripadajočem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM). Veliko lahko prispeva tudi podpora ljudi s podobno izkušnjo (npr. Društvo distrofikov), ko boš čutila, da je to zate dobrodošlo. Osebno me navdihuje odločitev za življenje Jana Pirnata, ki se od malega sooča s cistično fibrozo in je presegel vsa pričakovanja medicinske stroke; njegova dela najdeš tu. Na spletu je tudi več pogovorov z njim. Ne želim, da bi s tem predlogom dosegla nasprotni učinek in bi ob poslušanju okrepila občutek, da se smiliš sama sebi. Tvoji občutki so namreč skladni s tvojo trenutno situacijo in morebiti so izkušnja in besede osebe, ki je šla skozi podobne faze, lahko podpora pri soočanju z bolečino. Pišeš pa nam lahko tudi v spletno klepetalnico »To sem jaz«.

Ob vsem opisanem in poznanem iz družinske zdravstvene anamneze je misel, ki jo navajaš na koncu, zame izraz tvojega čustvenega bremena, ki ga danes nosiš.

Danes še lahko pišeš in ustvarjaš. Pišeš zelo lepo in te vabim, da svoj dar udejanjaš. Reflektivno pisanje vsak dan 10-15 minut dokazano pomembno zmanjšuje tudi stres. Menim, da je kreativno ustvarjanje lahko tudi ena od poti sprejemanja sebe v času, ko se srečuješ z izkušnjo svoje diagnoze. Včasih nam pri sprejemanju pomaga tudi primerjava, ki jo navajaš: imaš milejšo obliko in v tem lahko najdeš moč za naslednji korak v dnevu, ustvarjanju, ciljih dneva, tedna …(kar ne pomeni, da nisi tudi žalostna...to ne pomeni, da se smiliš sebi). Situacija, ki ti prinaša omejitve tudi za prihodnje, zahteva več pogovorov ....

Si zase razvila tudi kakšne strategije samopomirjanja, urila čuječnost, meditacijo, ...(Kaj lahko naredim, da mi bo lažje). Večkrat mi je med pisanjem prišla misel: »V katero šolo hodiš?« In kaj ti je že morebiti omogočil zdravstveni sistem?

V mislih s teboj te lepo pozdravljam,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka