MD

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, srednješolka,

v času, ko se soočaš z več izzivi, kot so MD, alopecija ter druge spremembe, ki jih opisuješ in ki lahko v prihodnje vplivajo na nove ovire pri dejavnostih, ki jih zelo rada počneš in te izpolnjujejo, je čutenje vsega, kar opisuješ, del procesa soočanja s tvojo realno situacijo. Ljudje rečejo, da se smilimo samim sebi, jaz pa menim, da gre predvsem za proces žalovanja ob izgubi zdravja, kjer je občutenje žalosti, obupa, jeze del tega procesa. Zavedaš se izgube in morebitnih težav, ki jih sicer še ne poznaš z gotovostjo, ker so del prihodnosti, dobro pa je to, kot praviš, da bolezen ni v težji obliki in sedaj lahko vplivaš na svoje izbire v sedanjosti.

Tu se previdno odločaš, da prav zaradi opisanega ne greš v fitnes. Predvidevam, da si spremljana pri specialistih in da lahko tam preveriš, kaj ti priporočajo in česa ne. Zavedam se, da pri tvoji diagnozi sodeluje lahko širok tim strokovnjakov. Fiziater in fizioterapevt te bosta znala usmeriti skladno s tvojo situacijo na način, ki bo koristil tvojemu zdravju. Predvidevam tudi, da lahko obravnavo dobiš na zdravstveno napotnico? Predpisali bodo tudi vaje, ki jih je dobro izvajati doma ali v skupini pri fizioterapevtu ali kineziologu, ki mora upoštevati predhodne strokovne ugotovitve. S tem poskrbiš za »dve muhi na en mah«: skrb za telo in strokovno primeren pristop.

Žal mi je, da je tvoje odraščanje, ki je že samo po sebi včasih »obogateno« z nesprejemanjem telesnih značilnosti in mračnim pogledom v prihodnost, prineslo opisano realnost. Vem, da veš, da nič od zunaj ne more odpraviti bolečine soočanja, lahko pa jo obdanost s »pravimi« ljudmi olajša. Vem tudi, da je lažje reči kot storiti, a je res pomembno, da se ne obsojaš. Ključno je, da opaziš, kdaj se potopiš v prihodnost in ti žalost ali obup jemljeta moč za sedanjost. Da kljub vsemu zavestno izbiraš, kaj lahko narediš v sedanjosti zase in svoje zdravje, lahko pomembno prispeva k večjemu sprejemanju sebe in situacije, ker boš tako lahko ohranjala več moči.

Upam, da imaš zdravnika, ki mu lahko zaupaš. Hkrati lahko, če še nisi imela možnosti, prosiš za pogovor s klinično psihologinjo. Če si vodena v URI Soča na Oddelku za rehabilitacijo po poškodbah in boleznih osrednjega živčnega sistema   za obravnavo pri njihovi klinični psihologinji. Vsekakor menim, da je pomembno, da dobiš psihološko oziroma psihoterapevtsko podporo znotraj sistema, kjer si vodena, ali v pripadajočem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM). Veliko lahko prispeva tudi podpora ljudi s podobno izkušnjo (npr. Društvo distrofikov), ko boš čutila, da je to zate dobrodošlo. Osebno me navdihuje odločitev za življenje Jana Pirnata, ki se od malega sooča s cistično fibrozo in je presegel vsa pričakovanja medicinske stroke; njegova dela najdeš tu. Na spletu je tudi več pogovorov z njim. Ne želim, da bi s tem predlogom dosegla nasprotni učinek in bi ob poslušanju okrepila občutek, da se smiliš sama sebi. Tvoji občutki so namreč skladni s tvojo trenutno situacijo in morebiti so izkušnja in besede osebe, ki je šla skozi podobne faze, lahko podpora pri soočanju z bolečino. Pišeš pa nam lahko tudi v spletno klepetalnico »To sem jaz«.

Ob vsem opisanem in poznanem iz družinske zdravstvene anamneze je misel, ki jo navajaš na koncu, zame izraz tvojega čustvenega bremena, ki ga danes nosiš.

Danes še lahko pišeš in ustvarjaš. Pišeš zelo lepo in te vabim, da svoj dar udejanjaš. Reflektivno pisanje vsak dan 10-15 minut dokazano pomembno zmanjšuje tudi stres. Menim, da je kreativno ustvarjanje lahko tudi ena od poti sprejemanja sebe v času, ko se srečuješ z izkušnjo svoje diagnoze. Včasih nam pri sprejemanju pomaga tudi primerjava, ki jo navajaš: imaš milejšo obliko in v tem lahko najdeš moč za naslednji korak v dnevu, ustvarjanju, ciljih dneva, tedna …(kar ne pomeni, da nisi tudi žalostna...to ne pomeni, da se smiliš sebi). Situacija, ki ti prinaša omejitve tudi za prihodnje, zahteva več pogovorov ....

Si zase razvila tudi kakšne strategije samopomirjanja, urila čuječnost, meditacijo, ...(Kaj lahko naredim, da mi bo lažje). Večkrat mi je med pisanjem prišla misel: »V katero šolo hodiš?« In kaj ti je že morebiti omogočil zdravstveni sistem?

V mislih s teboj te lepo pozdravljam,

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Hojla, hvala za odgovore in da si spet pisala.

Čutim, da ti je kar težko, ko se primerjaš in ko imaš občutek, da bi morala biti lepša, da bi te fantje bolj opazili. Spremljajoči občutki ob tem niso ravno prijetni. Meni se zdi super, da imaš sedaj smernice in usmeritve, kaj je za tvoje telo in zdravje ok in na kakšen način ga lahko varno krepiš. To je v tej fazi bolj vredno kot fitnes s prijateljicama, kar si prepoznala tudi sama. Verjamem pa, da ti je žal, da si ju morala zaradi situacije zavrniti in da se lahko zaradi tega počutiš malo manj povezana. Upam, da tvoj položaj razumeta. Včasih žal morajo nekatere poti malo počakati, da jih lahko spet prehodimo ali se drugim na njih pridružimo. Glede fantov pa - razumem, zdi se, da je videz še vedno pomembna vstopnica. Veliko se med mladimi sliši ravno takšnih komentarjev. Ampak iz izkušenj slišim predvsem to, da odnosi obstanejo zaradi občutka, kako smo drug z drugim in zaradi drugih osebnostnih lastnosti, ne zaradi popolne postave. In ta občutek pride tudi iz tega, kako se ti počutiš v sebi. To ne izključuje, da ne bi skrbela zase in za svoje telo, pa za svoj videz. Nasprotno, skrb zase je pomembna. Bi pa bila pozorna, kam »neseš« svojo primerjavo. Nekateri si privoščijo drage posege, ki se ne končajo nujno z boljšim izzidom. Standardi, kaj je lepo, se itak ves čas spreminjajo. Pa še mi sami se ne vidimo niti ne doživljamo vsak dan enako. En dan se zdi vse ok, drug dan pa marsikaj ne štima, pa se realno ni spremenilo nič razen našega počutja in morebiti nekih zunanjih dejavnikov...

Mati narava, kot sama pravim temu kar smo prinesli na svet, nam je dala neko osnovo, s tem delamo, kar lahko, da se dovolj dobro počutimo. Zelo lepo je slišati, da se glede bolezni počutiš bolje in da vidiš, da možnosti so. Marsikaj nam je dosegljivo. Držim pesti, da vztrajaš, tako pri pogovorih pri psihologu kot pri tem, kar delaš zase s podporo strokovnjaka (npr. psiholog, trener).

Za delo na sebi pa nekaj idej:

·         Misel, da »nisi lepa«, vzbuja občutke, ni pa nujno resnica. Kdo postavlja kriterije?

·         Telo ni projekt, temveč orodje, pomočnik, da se uresničuješ. Pomisli, kaj vse ti je danes že omogočilo.

·         Primerjave te hitro odpeljejo stran od sebe. Kar vidiš na družbenih omrežjih, je redko realno. Morda ne moreš spremeniti genetike, lahko pa skrbiš zase, svoja čustva in telo na prijazen način.

·         Spomni se, kje in kdaj se počutiš dobro, mirno, kompetentno: šola, glasba, pogovor, sprehod... Še kje?

·         Spremljaj notranji govor. Ustavljaj kritika v sebi.

·         Bodi pozorna, kam usmerjaš pozornost (po potrebi uporabi STOP tehniko, preokvirjanje misli...).

·         Samopodoba je kot mozaik - čustva, odnosi, veščine, prepričanja, itd. in majhne stvari, ki jih narediš zase in za druge. Priročnik Zorenje skozi To sem jaz.

Samopodoba in samospoštovanje se ne zgradita naenkrat, ampak iz majhnih stvari in podpornih odnosov, tudi skozi učenje samopodpore in zmožnosti zdržati in predihati neprijetne občutke.

Bodi ustvarjalka svojih mozaikov. Kaj vse te še polni in radosti? Je kakšna od idej uporabna tudi zate?

Ni tekma, a vseeno: močno navijam zate.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka