mastrubiranje

Odgovor svetovalca:

Dragi fant!

Preganjajo te muke razmišljanja o masturbaciji, ker bi naj bilo to delo hudiča in bi te naj masturbiranje spravilo v pekel, četudi si kristjan, živiš po božji veri in si božji sin in učenec. Sprašuješ se, kako bi naj bilo masturbiranje hudičevo delo, če pa je to najbolj normalna stvar pri človeku. Ne bom razpravljal o hudiču in njegovih zavajanjih, ampak si bova ogledala, kaj pravi o masturbiranju rimskokatoliška cerkev in kakšen greh bi naj to bil.

Poskušal ti bom bolj obširno odgovoriti. Najprej bom na kratko povzel, kaj pravi o samozadovoljevanju stroka, nato pa bolj podrobno, kar te še posebej zanima, kaj o tem pravi rimskokatoliška cerkev. Glede cerkvenega nauka o teh vprašanjih sem si pomagal s Katekizmom rimskokatoliške Cerkve, prosil pa sem tudi poznavalca (duhovnika), da je prebral moj odgovor - ocenil ga je kot dobrega in pravilnega.

Spolna potreba je naravna potreba vsakega človeka in tako kot druge svoje potrebe želi človek zadovoljevati tudi spolne potrebe. Zadovoljujejo se pa spolne potrebe lahko na različne načine, omeniti moramo predvsem:

- samozadovoljevanje (masturbacija),

- petting (medsebojno ljubkovanje, božanje, »mečkanje«),

- spolni odnos.

Ti načini zadovoljevanja spolnih potreb predstavljajo tudi stopnje v spolnem dozorevanju v obdobju pubertete in adolescence. Omenim še lahko, da marsikdaj mladi prehitevajo postopnost zadovoljevanja spolnih potreb in se prehitro odločajo za spolne odnose. Največkrat to storijo iz radovednosti, da bi spoznali spolni odnos. Če pa za spolnost še niso pripravljeni, osebnostno zreli, lahko temu sledijo huda razočaranja, ki lahko imajo tudi daljnosežne negativne posledice v spolnem življenju.

Toliko zelo na kratko, bolj podrobno pa si Poglejva, kaj o samozadovoljevanju pravi rimskokatoliška Cerkev. Ne na primeru kaznovanja s peklom, ampak si poglejva na primeru, kaj pomeni masturbiranje na prejem svetega obhajila.

Cerkev priporoča vernikom ki se udeležujejo svete maše, da prejmejo tudi sveto obhajilo (kot enega od mnogih načinov zakramenta evharistije – daritve Kristusovega telesa in krvi), če so pripravljeni, kakor se zahteva. Vernik se sam odloča, kdaj pristopi k svetemu obhajilu, Cerkev pa predpisuje to obveznost vsaj ob veliki noči. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da mora biti človek za prejem svetega obhajila polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu. Pomembni so tudi duh zbranosti in molitve, upoštevanje posta, ki ga Cerkev predpisuje, in telesna drža (kretnje, obleka) kot znamenje spoštovanja do Kristusa.

Šesta božja zapoved se sicer imenuje "Ne prešuštvuj",  izročilo Cerkve pa sledi v celoti vsem nravnim naukom Stare in Nove zaveze in razume to zapoved tako, da zaobseže vse grehe zoper čistost.

Poglejva sedaj, kaj pravi Katekizem o čistosti. Čistost je uspela integracija (vključitev) spolnosti v osebo. Spolnost postane resnično človeška, kadar je na pravilen način zajeta v odnos od osebe do osebe. Čistost je nravna krepost, božji dar, milost, sad delovanja Duha. Čistost vsebuje vajo v obvladovanju samega sebe kot izraz človeške svobode, naravnane k podarjanju samega sebe. V ta namen je potrebna celovita in trajna vzgoja, ki napreduje po stopnjah rasti.

Katekizem tudi navaja, katera sredstva pomagajo živeti čistost: božja milost, pomoč zakramentov, molitev, poznavanje samega sebe, prakticiranje askeze, prilagojene različnim položajem, uresničevanje nravnih kreposti, zlasti kreposti zmernosti, ki teži k temu, da bi z razumnostjo prežela strasti.

Vsi verniki so poklicani, da živijo čisto življenje v skladu s svojim življenjskim stanom: eni živijo v čistosti ali posvečenem celibatu, drugi, če so poročeni, živijo zakonsko čistost; če niso poročeni, živijo čistost v vzdržnosti.

Kateri so glavni grehi zoper čistost? Katekizem pravi, da so takšni grehi: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), nečistovanje, pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja. Ti grehi so izraz glavnega greha nečistosti, ki je eden od sedmih glavnih grehov.

Nečistost sodi sicer med sedem glavnih grehov, ni pa to smrtni greh, če ne gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Lahko rečemo, da bi po nauku Cerkve samozadovoljevanje kot veliki greh mladostnik storil, če bi ta dejanja zlorabljal, če bi se temu zavestno in premišljeno prepuščal ali celo silil. Ker pa je spolna potreba povsem naravna in če nuje po njeni zadovoljitvi mladostnik ne more razumsko premagati in ji kdaj popusti in svojo veliko telesno napetost olajša s samozadovoljevanjem, pa po nauku Cerkve lahko rečemo, da je to sicer greh, vendar odpustljiv. Katekizem namreč navaja, da mali (odpustljivi) greh storimo, kadar se pregrešimo v kaki mali stvari, ali tudi v veliki, a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali greh med drugim ovira človeka v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega.

Pri tem pa je pomembno, da se človek o takšnih svojih dejanjih sam s sabo pogovori in razčisti pred svojo vestjo (skladnost človekovega ravnanja z njegovo vestjo). Pri tem pa je še potrebno poudariti, da se prejemanje svetega obhajila razume bolj kot hrano duše, pomoč in zdravilo, kot pa nagrado za lepo in čisto življenje.

Upam, da sem na tvoje strahove in razmišljanja dovolj izčrpno odgovoril in ti želim, da razrešiš in presežeš svoje dileme in strahove.

Brane But, univ. dipl. psiholog