Ločitev

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeno dekle!

Pišeš, da sta starša pred kratkim naznanila, da se bosta ločila, česar ostali člani niste pričakovali in ti je zaradi tega težko. Verjamem, da je bil to zate šok in žal mi je, da se ti to dogaja.

Ločitev staršev je zagotovo zelo težka situacija, ki vpliva na vse člane družine in je zato popolnoma normalno, da se počutiš nemočno oziroma, da sploh nisi prepričana, kako naj se pravzaprav počutiš. V takšnih situacijah se lahko pojavi ogromno različnih čustev in ne obstaja "pravilen" odziv, ki bi bil pri vseh enak. Odzivi so lahko različni - vse od jeze, žalosti, strahu in tako dalje. Pomembno je le, da jih ne zadržuješ v sebi. Če si žalostna, joči, če te je strah, to povej nekomu, ki mu zaupaš. Če boš svoje občutke izrazila navzven, ti bo veliko lažje, kot če jih boš tiščala v sebi.

Vsekakor bi pa rada poudarila, da nisi ti kriva za to, kar se ti dogaja. Včasih se otroci staršev, ki se ločujejo, morda nehote sprašujejo, ali bi lahko kaj naredili, da bi ločitev preprečili in da bi starša ostala skupaj. Žal pa je situacija skoraj vedno takšna, da je ločitev rezultat zapletenih stvari in situacij med staršema in za to nikakor nisi kriva ti ali pa tvoji sorojenci.

V tej negotovi situaciji je morda najbolje, da poslušaš sebe in kaj točno bi potrebovala v tem trenutku, da bi ti bilo vsaj malo lažje. Če bi rada, da ti starši pojasnijo, zakaj je prišlo do tega, se lahko skušaš z njima pogovoriti. Obstaja tudi možnost, da se s teboj o tem (še) ne bosta želela pogovarjati, saj je ta situacija najbrž tudi zanju boleča in se boste morali o tem pogovoriti kdaj drugič, ko boste vsi pripravljeni. Če se o tem z njima še ne želiš pogovarjati, je tudi to popolnoma okej. V veliko oporo so ti lahko tudi tvoji sorojenci, ki se najverjetneje trenutno počutijo enako kot ti. Lahko si stojite ob strani tako, da ste drug drugemu v tolažbo, ali pa se skupaj pogovajate o tej situaciji in bo tako morda vsem lažje. Če imaš stare starše ali tete in strice, ki jim zaupaš, se lahko poskušaš pogovoriti tudi z njimi. Včasih namreč pomaga, da se o bolečih stvareh pogovorimo z odraslo osebo, ki ji zaupamo in nam lahko pomaga obvladati ali razumeti našo stisko in čustva, ki pridejo z njo.

Velikokrat nam stvari postanejo jasnejše in smo manj zmedeni takrat, ko svoje misli spravimo na plano. Morda preko pogovora, ali pa tudi preko zapisovanja svojih misli v kakšen dnevnik. Svoje misli lahko zapišeš tudi kar na liste papirja, ki jih nikomur ne rabiš pokazati - tam naj obstajajo samo zate in za tvoje boljše počutje. Tako bodo morda stvari lahko postale lažje obvladljive zate. 

Kadarkoli želiš, mi lahko še kaj napišeš. Tukaj sem, če potrebuješ pogovor. Pošiljam ti velik objem in pošiljam veliko poguma. 

Lea Figelj, dipl. psih. (un)