Ljubosumje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Hvala za tako izčrpen opis stiske, s katero se soočaš že toliko časa. Zdi se mi, da sem si skozi prebiranje tvojega zapisa uspela ustvariti širšo sliko tvojega doživljanja. Vidim, da se je v tebi skozi leta nabrala velika napetost, ne počutiš se dobro in želiš si spremembe. Moj odgovor bo nekoliko daljši, saj si želim pokriti vse, kar si delila z mano.

Opisuješ, da sta si z bratom v nekaterih osebnostnih značilnostih zelo različna. On je zgovoren, živahen, aktiven, neorganiziran, vztrajen (ko nekaj želi), glasen, starše pa zna vrteti okrog prsta. Sama si povsem drugačna. Si tiha, mirna, nezahtevna, empatična, previdna, organizirana, v socialnih situacijah, kjer si deležna pozornosti, ti je neugodno, nedružabna, hkrati pa tudi težko oziroma sploh ne izraziš svojega stališča ali doživljanja, v konfliktih pa se ne znaš postaviti zase. Zaradi bratovih osebnostnih značilnosti in vedenja se ti zdi, da je v odnosih vedno on tisti, ki ga drugi vidijo kot »prikupnega«, »majhnega«, kot da je njemu dovoljeno vse, tebe pa nikoli ne pohvalijo prve in ti posvečajo bistveno manj pozornosti kot njemu, zaradi česar se počutiš zapostavljeno, odrinjeno in manjvredno.

Ljubosumje je na tej točki čisto normalen odziv in je med sorojenci lahko prisotno bolj pogosto, kot si morda misliš, zato ni doživljanje tega čustva v tvojem primeru čisto nič »neumnega«, kot si poimenovala sama. Je čisto logična posledica vsega dogajanja. Otrok doživlja namenjanje pozornosti starša drugemu otroku kot izraz ljubezni in naklonjenosti, pri čemer nam ljubosumje sporoča, da si tudi sami želimo tega. Sama pravzaprav nisi ljubosumna na to, da je brat tako zgovoren, družaben in živahen, pač pa na posledice, ki jih to vedenje zanj prinese – s tem imam v mislih prav starševsko pozornost oziroma odzive staršev na bratovo vedenje. Želiš si, da bi se starši tudi nate odzivali z več pozornosti, zaželenosti, podpore, si zate vzeli čas, ti prisluhnili in te upoštevali.

Če te razumem pravilno, si že vse od bratovega rojstva deležna precej manj pozornosti s strani staršev, kot bi si sama želela. Ko ste skupaj, te ne vključujejo v pogovor, ko pa brata ni z vami, pa si pozornost več ali manj izmenjujeta le starša med seboj. Vseeno sta starša nekoliko bolj dostopna, v kolikor si sama z enim izmed njiju (čeprav se tudi takrat občasno ukvarjata s kakimi službenimi zadevami). Sprašuješ se, ali je res narobe, če si želiš preživeti čas z enim izmed staršev, kljub temu, da več nisi otrok. NE. Čisto nič ni narobe, če si želiš počutiti bolj sprejeta, slišana, zaželena, ljubljena. Pravzaprav se mi zdi zelo dobra ideja, da o vsem skupaj govoriš z vsakim staršem posebej, ko bo ta pripravljen na pogovor in posvečen le tebi. Spodbujam te, da posameznega starša namensko prosiš, da si vzame zate čas, ker bi želela z njim govoriti na samem, ali pa da ga povabiš na »druženje«, kjer se fizično umakneta od doma  in bosta lahko govorila brez drugih motilcev.

Verjamem, da ti je pogovor o vsem tem težko začeti in da ti bo ob tem zelo neprijetno. Tudi sicer praviš, da težko izraziš svoje doživljanje in mnenje in da te ljudje zaradi tega izkoriščajo. Tukaj ti lahko podam nekaj konkretnih nasvetov in te spodbudim k asertivni komunikaciji:

-  svoje mnenje in doživljanje izrazi mirno, neposredno in spoštljivo – postavi se zase, a pri tem upoštevaj tudi potrebe in interese drugega

- tvoje sporočilo naj bo naslovljeno na ravnanje oz. vedenje druge osebe in ne na njeno osebnost

- sporočilo naj bo jasno, nedvoumno in osebi razumljivo

- svoje vtise in domneve prikaži kot svoje doživljanje, ne pa kot dejstva o vedenju druge osebe

- osebi povej tudi, kakšno ravnanje si namesto tega od nje želiš

- uporabi JAZ SPOROČILA (npr. Jaz sem ...; Počutim se ...) – osredotoči se na svoje doživljanje in misli ter pri tem ne obtožuj druge osebe

- prisluhni drugemu

O asertivni komunikaciji in tem, kako se postaviti zase lahko najdeš tudi številne članke na tej spletni strani. Spodbujam te, da to vadiš pred ogledalom. Pri tem pazi tudi na svojo držo, da bo ta pokončna in odločna. staršem jasno izrazi torej kaj te bremeni in kaj bi si želela, da bi bilo drugače.

Močno se me je dotaknil tvoj komentar:

»Morda bi bilo lažje za vse, da sem iskrena in morda nesramna, kot pa, da sem vedno "prijazna" v sebi pa kopičim zlobne, sovražne misli in dolgoletne zamere.«

Res je. Tako za nas same kot tudi za druge je mnogo bolje, če smo v komunikaciji odkriti. Do zdaj si bila vedno bolj zadržana in svojega mnenja nisi izrazila. Kaj ti je to prineslo? Nabrane zamere, tesnobo, negativne misli, slabo počutje, jezo, napetost, zaradi katere se ti zdi, da boš eksplodirala in uničila odnose, ter še verjetno marsikaj drugega. Hkrati ti je to prineslo tudi neodkrite odnose, izkoriščanje in nesoglasja. Zdi se ti, da si slaba oseba, v kolikor izraziš svoje mnenje in se braniš. Pravzaprav narediš dosti več škode s tem, če svojega mnenja nikoli ne izraziš in če vse negativne občutke le kopičiš v sebi. Vsak ima pravico do svojega mnenja, to da imaš drugačno mnenje o drugih pa nikakor ne pomeni, da si slaba oseba. V tebi se je nakopičilo dosti napetosti, ki zelo negativno vpliva na tvoje duševno zdravje. Spodbujam te, da o tem spregovoriš z nekom, komur zaupaš, lahko se obrneš tudi na šolsko svetovalno službo, ko se vrneš v šolo. Poišči podporo, ki ti bo pomagala pri spoprijemanju s tvojo stisko. Preizkusi tehnike sproščanja, počni nekaj, kar te veseli in sprošča.

Za konec bi se rada dotaknila še tvojega končnega vprašanja. Zanima te, ali je možno, da si v otroštvu zatrla svojo družabno plat, da bi dala prednost bratu oziroma, da si prilagajala svoje vedenje z namenom ugajanja ALI gre pravzaprav le za neke razlike v nekih značilnostih/karakteristikah med tabo in bratom. Težko je zgolj na podlagi tega zapisa zares določiti, kak vpliv je imel odnos tvojih staršev in brata skozi leta nate in kako si se ti temu prilagajala. Vseeno pa je smiselno omeniti osebnostne lastnosti, po katerih smo si ljudje že v osnovi zelo različni. Nekateri so bolj ekstravertirani (odprti, družabni, glasni, poskočni, ...), med tem ko so drugi bolj introvertirani (tihi, zadržani, imajo radi čas zase, ne marajo pozornosti, ...). Sama praviš, da si bila kot majhna deklica zelo glasna, poskočna, divja in trmasta, zdaj si pa bolj zadržana in tiha. Osebnostne lastnosti so res da relativno trajne skozi življenje, vendar v obdobju odraščanja  in skozi izkušnje šele oblikujemo svojo osebnost, zato smo lahko v odrasli dobi precej drugačni kot takrat, ko smo bili otroci. Še v času odraslosti se lahko te lastnosti nekoliko spreminjajo. To, da si tiha, zadržana in morda nekoliko nedružabna ni čisto nič slabega in je le ena plat osebnosti. Zagotovo pa na naše vedenje, odnose z drugimi in doživljanje samih sebe pa tudi sveta okrog nas v veliki meri vplivajo tudi zgodnje izkušnje v primarni družini (odnos s starši).

Upam, da si se uspela prebiti skozi moji odgovor in da sem te vsaj malo usmerila. V kolikor imaš še kakršnokoli vprašanje sem ti na voljo.

Lepo te pozdravljam,

Amadeja Jurič, mag. psihologije