Ljubezen..prosim za mnenje

Pozdravljeni.

Kar nekaj časa sem razmišljala ali naj to sploh napišem ali ne ampak glede na to, da se človek ponavadi bokje počuti ko se nekomu "izpove" sem se odločila da bom res napisala.

Čez nekaj dni bom stara 20 let, kar nekaj let (4) sem zaljubljena v nekaj let starejšo dekle ampak vseeno sem bila v zanikanju, da sem lezbijka in sem se prepričevala, da je to samo neko obdobje, ne dolgo nazaj sem si priznala, da me privlačijo samo ženske. Tega doma še ne vejo, zaupala sem le nekaj prijateljem. Ne da bi se tega sramovala, ker se nimam za kaj sramovat.. ampak trenutno imam z mojo družino malce napet odnos tako, da bo ta "skrivnost" še malo počakala.

No sedaj pa k problemu. Kot sem omenila sem zaljubljena v tisto X dekle. Njej sem to povedala že takoj, ko sem to začutila. Sem bolj "zaprta knjiga" ampak ona je ena redkih, ki ji vse zaupam in verjetno ona ve največ o meni. Skratka..imava podoben karakter, zanimajo naju podobne svari, obe sva po horoskopu ovna tako da sva trmaste in zato je imelo najino prijateljstvo kar nekaj vzponov in padcev ampak kljub temu da sva se skregale, sva si vedno znale pogledat v oči, se opravičit, objet in nadaljevat brez da bi bile jezne ena na drugo. Veliko sva se videle, pisale, pogovarjale po telefonu. Le za eno kratko obdobje se je oddalila od mene in to je bilo takrat ko sm ji povedala, da nekaj čutim do nje. Rekla je, da to ni uredu, ker ne moreva biti skupaj in da se je zato oddalila. Ampak je ugotovila, da ji ne bom "nič naredila" in kmalu sva se spet družili kot vedno. Ona je sicer biseksualka ampak so za njo ženske nekaj stopnic višje kot moški. Ona živi že na svojem, večkrat sem prespala pri njej ampak nikoli ni prišlo več kot do objemanja.

No nekega dne, ko sem bila pri njej in sem se odpravljala domov, sva se objeli kot ponavadi in mislila sem, da bom dobila navaden poljub na lice ampak njene ustnice se niso usmerile na moje lice ampak na moje ustnice in prvič sva se poljubljali približno 15sek. Ko sva končali me še ni spustila iz objema ampak se mi je samo nasmehnila in rekla "si vesela?" ...potem sem rekla, da rabim še poljubov za na pot, pa za lahko noč,...tako, da sva se na hodniku poljubljali še kakšnih 10 minut. Zvečer sem dobila sporočilo, da se dobro poljubljam ampak naj uzamem to kot prijateljsko in napisala mi je še, da škoda da sem *moj priimek* (dolga zgodba ampak moja družina te punce nekako ne mara)... Dva dni za tem je bila res slabe volje (imela je neko težko obdobje) in vedela sem, da je že popoldan pila s prijateljem zunaj. Ko je prišla domov mi je samo napisala, da je doma (da me nebi skrbelo kje je), poklicala sem jo da jo vprašam če je kaj bolje in slišala sem da ji gre na jok. Tako, da sem se usedla v avto in odšla do nje. Ni bila prav trezna, sedeli sva na kavču in prosila sem jo naj mi pove kaj je narobe. (Vedno sem ji pomagala ko je bila žalostna, vedno sem jo spodbujala, ji ulivala upanje,...) Rekla je, da bo že bolje, da je le čuden da in da naj ne skrbim. Potem sva bili minuto tiho ko je dodala: "*moje ime*, bolje da greš domov. Vprašala sem jo zakaj in rekla je, da dobro vem kaj si želi. Rekla sem ji, da je nikoli nebi izkoristila in takrat je s prstom prijela mojo brado, jo obrnila proti njenem obrazu in me začela poljubljati in nato rekla "A res?" in se zasmejala. Priznam, da sem se ji težko uprla. Tisti večer sem prespala pri njej in seveda je šla na mene in mi rekla, da si me želi ampak ji nisem dovolila, da bi se me dotikala, ker ni bila trezna in je res nisem hotela izkoristit čeprav sem si jo močno želela. Vse kar je dobila od mene tisti dan je bilo nekaj poljubov, ker se res nisem mogla upreti in nato sva zaspali. Naslednje jutro sva v postelji pili kavo, stisnila se je k meni in začeli sva se poljubljati..in ja..tisto jutro sem se prvič ljubila z njo. Bilo je najlepše jutro v mojem življenju. Seveda nisem vedela kaj pričakovati naprej. Ampak že čez 2 dni se je to spet zgodilo in potem spet in spet,... Veliko sva se ljubili, pohajali, veliko časa sva preživeli skupaj. Vmes sva za pol meseca prekinili to, ker je rekla, da se to nebo dobro končalo, če se ona zaljubi v kako osebo, ker je vedela da jo ljubim in je rekla da noče da sem prizadeta. rekla je, da je z mano ker sem ji ušeč ampak ne čuti čisto tega kar čutim jaz in rekla je da verjetno tudi zato, ker se boji zaljubit vame zaradi moje družine. Ampak potem sva šle skupaj v toplice in spet se je začelo..spet sva se veliko ljubili, ker se nisva mogli upreti ena drugi.
To je trajalo malo več kot pol leta potem pa kar na enkrat..tako hitro se je odmaknila od mene in rekla, da je spoznala eno osebo in v 1 tednu sta bili par. Nisem vedela kaj naj si mislim. Povedala mi je, da je to "odprto razmerje" in da ve, da ne bosta skupaj za vedno in da sta si le ušeč in ona nje ne ljubi in obratno..jst vem (ne za to ker bi rada bila jaz z njo ampak zato ker jo preveč dobro poznam), da ta oseba niti najmanj ni njen tip človeka in mi je to razmerje otročje glupo. In zaradi te osebe je X postala copata, ne upa se mi oglašat na telefon, ko je ona zraven, redko si uzame čas, da se vidiva tudi če ga ima, ker nevem česa se boji. Redko mi napiše sporočilo, rekla je naj ji ne pišem čustvenih spočil, ker če bo tista punca hotla kdaj pogledat telefon bo to vidla. Vem da vidi sporčilo pa mi odpiše tud nekaj ur kasneje. Še vedno kdaj reče, da če nebi bila *moj priimek* in bi se spoznale v drugačnem okolju bi lahko bilo vse drugače. Trenutno imam res res težko obdobje in vse kar si želim je prijateljstvo, ki sva ga imele, ko sva si use zaupale, si pomagale,... Vse to sem ji povedala in jo prosila naj mi stoji ob strani pa imam občutek kot da jo ne briga...kot pravi ona "rabi svoj mir". Ne rabim je, da spi z mano ampak da je tu zame, ko jo potrebujem. Ne vem kaj naj naredim..tok stvari bi ji rada povedala, včasih si želim le njenega objema, ki mi da vedet, da bo vse v redu. Želim si njene bližine, želim si njene pomoči, želim si da bi mi prisluhnila, želim si njenega prijateljstva. Kaj naj naredim, da bo to razumela? Se opravičujem za tak roman.

Lep pozdrav.