Le kako naj se ne sekiram za take žalitve?

Odgovor svetovalke:

Draga "Kitt".

Če bi lahko, bi te najprej toplo objela. In odpihnila to težo skrbi, ki mora biti res naporna. Vsak dan bežati od pogledov drugih, ker v njih prepoznaš neupravičeno obsojanje, je precej mučen način mladega življenja.

Veseli me, da si se nam zaupala, ampak se sprašujem, ali imaš ob sebi kakšno osebo, ki bi ji tudi lahko povedala o svoji stiski. Namreč, tovrstna bremena je lažje nositi, če jih lahko sproti delimo z nekom. To je lahko prijateljica, prijatelj, zaupna odrasla oseba v šoli, eden od staršev, kak drug sorodnik, s katerim se dobro razumeš ... Poskušaj izbrati koga, za katerega smatraš, da je dober/dobra v tem, kako ne dovoliti, da ga/jo mnenja drugih obremenjujejo.

Zelo dobro ugotavljaš, da to, da jim zgolj vsakič znova glasno poveš, da nimajo prav, ne pomaga zares. In tudi to, da najstniki težko obvladujejo svoje predsodke, žal pogosto drži. Še nekaj je zelo značilno za najstniške možgane in tega se ne da odpraviti drugače, kot počakati, da mine nekaj let: v adolescenci nam je bolj kot kadarkoli prej in kasneje izredno pomembno, kaj si o nas mislijo drugi. Tako pač je in s tem se je treba naučiti nekako spopasti.

Torej - na žalost ni mogoče, da se ne bi sekirala zaradi tega, kar govorijo o tebi. Tudi jaz bi se na tvojem mestu in zelo bi me razjezilo, če bi morala tako živeti! Lahko pa vendarle nekoliko omiliš svoje reakcije na čustva, ki jih doživljaš.

Ne vem, koliko si stara, ampak po pisanju sklepam, da si že proti koncu osnovne šole. To pomeni, da te kmalu čaka povsem novo okolje, nova družba in tudi večja raznolikost identitet vrstnikov. Vem, da to ni najboljša tolažba za sedanji trenutek, ampak malo lahko vseeno pomaga zavedanje, da to, kar doživljaš, v nobenem primeru ne bo več dolgo trajalo.

Prvi korak bi lahko bil, da se nehaš upirati svojim občutkom. So namreč povsem zdrav odziv na krivičen odnos s strani drugih. Sprejmi te občutke in jih hvaležno "pocrkljaj". Lahko si jih predstavljaš kot sebe v prvih letih življenja: daj tej deklici roko in ji povej, da si vedno ob njej.

Drugi korak, ki ga predlagam, je, da se nehaš upirati temu, kar mogoče (!) govorijo o tebi drugi. Poudarjam "mogoče" zato, ker v resnici ne veš, koliko jih res to misli ali govori. Dokler nimaš povsem trdnih dokazov (to je: jasnih izjav več kot polovice učencev na isti šoli), tega v tresnici ne moreva vedeti, se strinjaš? In tudi če bi držalo; kaj si mislijo in kaj govorijo o nas drugi, ni v območju našega vplivanja. Nerealno je pričakovati, da morajo drugi do nas biti prijazni, uvidevni, vedno spoštljivi. Seveda je v redu, če si tega želimo, ampak ne moremo pa tega zahtevati. Če so si to izbrali, je to njihova stvar. Ti pa si lahko o sebi izbereš drugačno, bolj samosočutno in samospoštljivo mišljenje.

Da se razume: kadar gre za neposredno žaljenje ali nasilje, si to absolutno dolžna prijaviti šolski svetovalni delavki. Tega ne smeš tolerirati. Prvič, ker se želiš imeti rada, in drugič, ker take osebe zelo verjetno žalijo in napadajo še koga drugega. Treba jih je ustaviti, ker je to etično in ker je vsaka šola dolžna zagotavljati varno okolje za vse.

Tretji korak - če ga želiš opraviti - pa bi bil: odkriti, kdo vse pa ne misli tako, kot si predstavljaš. Kdo te vidi kot kul osebo? Komu se zdiš zanimiva, pa ne upa pristopiti ali ti tega povedati? Kdo si celo želi biti bolj kot ti? Velikokrat namreč pozabimo na to, da a) večina ljudi o nas sploh ne razmišlja toliko, kot mislimo, in je mnogo bolj obremenjena s sabo kot z nami, in b) vedno smo nekomu tudi zgled, tako kot mi sami od daleč koga opazujemo (ali od blizu občudujemo) in si mislimo, kako krasno bi bilo, če bi bili oni.

Kaj meniš na vse zapisano? :)

Lep pomladni pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja