lajf nima smisla?

Pozdravljena,

prejeli smo tvoje pismo in ti sporočamo, da bo svetovalka nanj odgovorila do ponedeljka.

Medtem, ko čakaš na odgovor, so na voljo drugi viri pomoči.

Uredništvo.

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko. Zelo mi je žal, da si se znašla v tako težki situaciji, a upam, da boš kmalu ob predelovanju izzivov in neprijetnih čustev začela čutiti vsaj malo olajšanja.

Razumem, da ti ni lahko svoji psihoterapevtki povedati vsega, kar se dogaja, se mi pa zdi res pomembna tvoja odločitev, da kljub temu z njo spregovoriš o tem. Tukaj je seveda prostor, kjer lahko govoriva o tvojih stiskah, vseeno pa je osebni stik s strokovnjakinjo najbolj podporen in ti je lahko v največjo pomoč.  

Predlagam, da z njo pogledata, kaj povzroča te samomorilne misli, kaj je v ozadju in kaj te najbolj bremeni oz. teži do te mere, da čutiš, da bi bilo najboljše vse skupaj kar končati. Zelo sem vesela, da še nisi šla tako daleč, da bi si kaj naredila, in da si pravočasno poiskala pomoč, da te lahko nekdo sliši in ti pomaga. Priporočam tudi, da se s psihoterapevtko pogovorita o tvoji osamljenosti, kaj te ovira pri tem, da bi našla prijatelje in kako bi jih lahko pridobila. To pomeni, da bi lahko delali na tvojih socialnih veščinah, recimo, da bi kdaj koga poklicala, se s kom dobila, šla v družbo, ob tem pa predelovala tesnobo in strahove, ki ti morda preprečujejo, da to storiš. Razumem, da ti vse to predstavlja ogromen izziv, sploh ker omenjaš, da so te vrstniki veliko zafrkavali in se posmehovali, a svetlo točko tukaj vidim v tem, da lahko sedaj sama izbiraš prijatelje, saj nisi več vezana na vrstnike v smislu skupnega šolanja s sošolci in podobno.

Dobro bi bilo tudi, da se s psihoterapevtko pogovorita o tem napadu/ugrabitvi, ki se ti je zgodil, saj ta travma očitno ni predelana, sicer te ne bi bilo tako strah.

O učinkih zdravil bi se bilo vseeno dobro pogovoriti s psihiatrinjo, saj je ona strokovnjak na tem področju, jaz bi ji na tvojem mestu zaupala, da se slabše počutiš (a ne rabiš povedati stvari, katerih še nisi pripravljena deliti, ker za to rabiš čas). Vseeno te naj malce potolažim, da psihiatri ne dajejo ljudi kar tako v psihiatrično bolnico, te pa razumem, da ji zaradi strahu v zvezi s tem, tega ne želiš zaupati.

Omenjaš še stradanje in samopoškodovanje, kar kaže na to, da imaš res veliko skrbi in bolečih občutkov, zato me zanima, če sta o vsem tem s psihoterapevtko že govorili. Nič hudega, če si ne znaš sama pomagati in želiš pomoč strokovnjakov, saj je tvoja stiska resnično velika in vsega ne boš mogla sama predelati. Zato je tudi smiselno in pohvalno, da iščeš pomoč, na ta način lahko te težave vsaj malo popustijo. Poskusi, da ti to ne bi šlo preveč na živce in glej na to, da rabiš pomoč, kot nekaj dobrodošlega; ko boš vse skupaj zmogla sama, pa boš nadaljevala brez pomoči.

Verjamem, da te skrbi glede osebnostnih motenj, ki pa jih jaz žal ne morem potrditi ali ovreči, saj imam za to premalo informacij, vseeno pa bi bilo mogoče dobro, da prosiš psihiatrinjo, da te napoti na kakšne psihodiagnostične teste. V primeru namreč, da bi res imela kakšno osebnostno neravnovesje, potem rabiš točno določeno obravnavo, ne pa samo splošne. Zaradi tega ne boš pristala na psihiatriji, bi pa točna diagnoza morda olajšala nadaljnjo obravnavo in terapijo.

Razumem, da se počutiš, kot da nimaš nobenega, s katerim bi se lahko pogovorila, vseeno pa ti toplo priporočam pogovor s psihoterapevtko, ker to pomeni, da imaš vsaj eno osebo, ki ti bo stala ob strani in te podpirala. Prav je, da si dala ven in želela biti slišana, na ta način lahko najhitreje dobiš pomoč. Poskusi videti strokovnjake kot ljudi, ki bodo poskrbeli, da boš dobila, kar potrebuješ in da se ne boš preveč bala njihovih odzivov, ko jim kaj zaupaš, saj smo vsi tu za to, da pomagamo ljudem v stiski in ravnamo v njihovo dobro.

Spodaj ti prilagam seznam možnosti, ki jih poleg svoje psihoterapevtke lahko uporabiš ali o njem razmisliš, da vidiš, če ti kaj od tega ustreza:

    - Telefonsko svetovanje – lahko pokličeš na TOM telefon v primeru stiske oz. samomorilnih misli, čustev (116 111, vsak dan od 12. do 20. ure). Potem je še tu Klic v duševni stiski (01 520 99 00, vsako noč med 19. in 7.  uro zjutraj) in zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (116 123, 24 ur na dan)

      - Centri za duševno zdravje odraslih – obstajajo na večih lokacijah po Sloveniji, klikni na spodnji link, da vidiš, če je katera blizu tebe, pol pa jih lahko pokličeš in se naročiš. Za to ne rabiš napotnice: https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/odrasli/#seznam

     - Na voljo pa so še brezplačne svetovalnice Centra za psihološko svetovanje Posvet - jih je več po Sloveniji, tudi tukaj ne rabiš napotnice, poglej pa na njihovi spletni strani katera ti je najbližje: www.posvet.org

Upam, da ti bodo zgornji nasveti vsaj malo v pomoč, si pa vabljena, da še kaj napišeš, če tako čutiš in če rabiš še kak nasvet.  

Želim ti vse dobro, pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije