lajf

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

sprva ti želim povedati, da me veseli, da si se ponovno opogumila in zapisala novo sporočilo. Upam, da ti je svetovalec_ka uspel_a pomagati pri tvoji prejšnji dilemi.

Le mislim si lahko, v kako težki situaciji si se znašla. Najstništvo je obdobje, ko nastaja veliko sprememb, ki jih opazimo na našem telesu. Tako je tudi z iskanjem sebe, tega kaj ti si in kaj želiš biti. V času najstništva se začnemo spraševati, kaj bi radi počeli v življenju in kdo smo, ko odraščamo. Hkrati pričnejo dozorevati naši možgani in tako pričnemo vsa čustva doživljati veliko močneje, kot smo jih prej. Tako lahko močneje doživljamo jezo, pa tudi veselje. Praviš, da si velikokrat zelo žalostna in drugič zelo vesela. Si morda opazila, da se ta čustva pojavijo skupaj s kakšnimi dogodki v tvojem življenju? Kar naštevaš so najverjetneje značilnosti najstništva. Če bi se stvari stopnjevale, pa bi lahko kazale na težavo, ki bi jo bilo potrebno prepoznati in zanjo poiskati ustrezno pomoč

Praviš, da si ne želiš, da bi tvoja mami vedela o tvojih težavah, hkrati pa si v dilemi, če ti starši sploh verjamejo, kako resne so tvoje težave. Če te prav razumem, si mami povedala, da si samo poskusila s samopoškodovalnim vedenjem. Mislim si, da ti mora biti zelo težko, ko nimaš podpore prijateljev in se o vseh svojih občutkih ne moreš pogovoriti z mamo. Si že razmišljala, da bi se zaupala kakšni učiteljici ali učitelju, s katerim se dobro razumeš ali pa svetovalni delavki na vaši šoli? Obstaja velika verjetnost, da bodo vedeli, kako ukrepati naprej in te usmeriti k dodatni pomoči. Domnevam, da bi te mama morda lahko bolje razumela, če bi ji sporočila, kakšne občutke doživljaš in s čim se spopadaš, ter ti tako zagotovila dodatno pomoč. Morda pa lahko poveš svojo stisko sorodnikom oz. odrasli osebi, ki ji zaupaš in za katero veš, da bo verjela tvoji stiski. Ko prebiram tvojo izpoved, imam občutek, da doživljaš zelo intenzivna čustva in da se sprašuješ, kako se z njimi soočati. Tudi zavrnitev je lahko velikokrat boleča, vendar verjamem, da si kljub temu čudovita oseba, ki jo ima marsikdo rad. Razumem, da te morda samopoškodovanje na nek način pomirja, vendar je to zelo resno stanje, ki kaže na to, da potrebuješ pomoč. Verjamem, da ti je težko in tu sem zate, da ti pomagam. Verjamem, da si sposobna premagati to vedenje in tudi vidim, da si sama tega želiš.

Za pomoč se lahko na začetku obrneš na odraslo osebo, kateri zaupaš (sorodniki, družinski prijatelji, sosedi, stari starši…) in ki ti bo prisluhnila. Če nimaš te možnosti, se lahko obrneš na šolsko svetovalno službo, kjer verjamem, da bo psihologinja prisluhnila tvoji stiski. Morda se poskusi obrniti tudi na svojega osebnega zdravnika, ali pa na Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki se nahaja v vsakem večjem kraju v Sloveniji. Povezavo do centrov najdeš na tej povezavi.

Nenazadnje nisi sama v svoji stiski in iskanje pomoči ti lahko pomaga premagati tvojo stisko. Če me potrebuješ, sem tu zate. Vesela bom, če mi boš sporočila, kako si se odločila.

Objem.

Ana Globokar, dipl. psihologinja